Kar pomni kamen

Na številnih vozilih, parkiranih po mestu, visijo plastificirane, že precej obledele reklame za dnevne izlete. V Armeniji se na vsakem koraku najde kakšna znamenitost ali zgodovinski biser, in če – kot midva – nimaš avta in ne dovolj časa (za oboje nama je bilo kasneje prekleto žal), vsekakor velja izbrati katerega od izletov, ki jih vztrajno ponujajo strici ob ulici.

Enega od njih – po imenu »agencije« na avtu sklepava, da mu je ime Adel – zatakneva med čik pavzo. Izbereva ga, ker ogled tega, kar želiva videti, ponuja po ugodni ceni in v smiselnih časovnih okvirih, pa tudi zato, ker je izlet (za razliko od večine drugih) startal ob humani deseti uri. Zanj plačava 7000 AMD, armenskih dramov, kar znese dobrih 17 evrov.

Posede naju na zadnje, prtljažniške sedeže mini kombija s počenim vetrobranskim steklom. Sprednje, nekoliko udobnejše zasede ruska družina, ki sicer prebiva v Gruziji. Njim se s šoferjem še uspe pogovarjati, saj zna rusko, a nasprotno njegova angleščina precej šepa, tako da midva iz njega izvlečeva le nekaj osnovnih informacij o znamenitostih, pri katerih se ustavljamo.

Najprej se ustavimo pri Čarenčevem loku; z razgledne točke, v katero je vklesan verz o lepoti gore Ararat pesnika Jegišeja Čarenca, se razprostira pogled na suho, valovito pokrajino, nad katero v daljavi med meglicami razločiva obrise dveh vrhov opevanega očaka. Prav na Ararat je po vesoljnem potopu bojda nasedla Noetova barka.

Kamnite tvorbe nad reko Azat spominjajo na orgelske piščali. / Foto: Zala Julija Kavčič

Drugi postanek v Garniju priča o zgodnji vpetosti pokrajine v širše kulturne in politične tokove – na robu soteske stoji grško-rimski tempelj iz prvega stoletja, ostanek predkrščanske dobe in edini ohranjen svoje vrste na ozemlju bivše Sovjetske zveze. Od templja se spustiva proti reki Azat, nad katero se dvigajo nenavadno pravilni bazaltni stebri. Simfonija kamnov, kot se imenuje ta naravna tvorba, je nastala ob ohlajanju lave, njene skupaj zložene šestkotne »cevi« pa spominjajo na orgelske piščali.

Na koncu se ustavimo pri v skalo vklesanem samostanu Geghard. Notranjost njegovih cerkva in kapelic osvetljujejo ozki snopi svetlobe, stene pa prekrivajo prepleteni vzorci in zapisi v armenski pisavi. Večina kompleksa je nastala v srednjem veku, vendar pa se njegovo izročilo navezuje na zgodnejše obdobje armenskega krščanstva – Armenija je krščanstvo za državno vero namreč sprejela že leta 301, po izročilu kot prva država na svetu.

Iz različnih plasti zgodovine, izklesanih iz istega kamna, počasi sestavljava širšo sliko. Kako obsežna je v resnici, pa daleč presega okvir tokratnega podlistka. Danes vam namesto vica zato na srce polagam nasvet: v Armeniji si izposodite avto. Če ni že zdaj, bo v prihodnjih nadaljevanjih postalo jasno, zakaj.