Erevanske fasade

Pot do erevanskega prenočišča naju vodi po šestpasovni vpadnici Tigran Mets, ob kateri se sprva razprostirajo parki in steklene novogradnje, bližje centru pa arhitekturno bolj ali manj enovite geometrične fasade, večinoma v rdečkastih odtenkih. Skozi prehod pod eno od njih padeva v »zafasadje« – notranje dvorišče, za katerim se razpira še eno mesto, ki je videti precej drugače od monumentalnih avenij. Med gromozanskimi stanovanjskimi bloki z nešteto okni in zdelanimi fasadami, po katerih se vijejo cevi in barvno kablovje – vse, kar smo pri nas stlačili pod zemljo, prostor polnijo improvizirana parkirišča, prizidane garaže in sveže oprana žehta.

Sobica v hotelu je ravno dovolj velika, da poleg dveh parov nog na tla med posteljama lahko postaviva kovček. Za naju bo – poleg rahlo zdelane podobice Marije device božje na steni – skrbela oskrbnica Rozi. Naslednje jutro naju bo vrgla pokonci s klicem na zajtrk, kjer bom s težkim veganskim srcem odklonila umešana jajca, zaradi česar se bo Rozi hudo zasekirala.

Avenijo Tigran Mets spremljajo gromozanska stanovanjska poslopja. / Foto: Zala Julija Kavčič

Še vedno rahlo zdelana od nočnega leta prvi dan nameniva šetkanju. Erevan je za takšno aktivnost sila ugoden, saj se zdi, da je vse narejeno v nekoliko večjem merilu, kot bi bilo treba. Velik del te podobe je posledica načrta arhitekta Aleksandra Tamanjana, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja projektiral to novo sovjetsko prestolnico. Po njegovem ima Erevan krožno zasnovo, stavbe pa črpajo iz armenske stavbne tradicije. Krasijo jih oboki, stebri in geometrični ornamenti in povečini so zgrajene iz lokalnega vulkanskega kamna, rožnato rjavega tufa, kar v kombinaciji s sovjetsko monumentalnostjo daje mestu poseben značaj.

Strogi center Erevana je v zadnjih letih sicer zadela kuga gentrifikacije, kakršno številna evropska mesta poznajo že desetletja. A ulice tipa dunajske Mariahilfer Straße, polne luksuznih trgovin in predragih hipsterskih kafičev, so tu na srečo še izjema, ne pravilo.

Večer zaključiva z vzponom na Kaskade – monumentalni stopniščni kompleks na severu mesta, ki ga krasijo terase, fontane, ornamentalni reliefi in skulpture. Premagava čez petsto stopnic do vrha in med množico domačinov, ki so za ponedeljkov večer izbrali enako aktivnost, najdeva prostor, kjer si odpreva piksni piva.

Pogled na Erevan z vrha Kaskad / Foto: Zala Julija Kavčič

Z vrha se razpira pogled na mesto in Ararat, goro, ki je eden osrednjih simbolov armenske nacionalne identitete in jo srečamo na vsakem koraku. Tragično, nemara pa tudi rahlo ironično, Ararat danes leži na ozemlju Turčije, na drugi strani meje, ki so jo začrtali rusko-turški sporazumi po prvi svetovni vojni.

Sonce zahaja, Erevan pa nama ima povedati še marsikaj.

Poslušalci nas sprašujejo: Ali bi atomska bomba res lahko uničila naš ljubi Erevan z njegovimi veličastnimi stavbami in čudovitimi vrtovi? – Radio Erevan odgovarja: Načeloma da. Ampak Moskva je še lepše mesto.