Mogočen obok

Vrh Monte Forato je vrh v Apuanskih Alpah, značilen po ogromnem oboku, luknji, ki je dobro vidna že iz doline. Fascinantna gora je privabljala znanstvenike, pohodnike in radovedneže. Bujna ljudska domišljala si je izmišljala kup zgodb o njenem nastanku. Luknja je široka 32 metrov in visoka 26 metrov, najmanjša debelina skalnega loka pa je osem metrov. Ko stojimo v luknji, se vidijo tri vasi Cardoso, Volegno in Pruno. Luknjo je povzročila erozija apnenčaste skale, čeprav jo ljudske legende pripisujejo titanskemu boju med puščavnikom San Pellegrinom in skušnjavskim hudičem.

Ko smo na počitnicah v Apuanskih Alpah, predlagam, da omenjeni vrh obiščemo. Izhodišče vzpona je Cardoso, ki je del obalne regije Versilia. Sledimo desni cesti, proti koncu vasi. Na ostrem levem ovinku je manjše parkirišče, kjer parkiramo. Vzpon začnemo po udobni mulatjeri, ki nosi številko 118. Pot poteka po gozdu, ki pa zna biti v poletnih mesecih precej zatohel in soparen. Ko pridemo iz gozda, se pred nami pokažejo zanimive skalne skulpture, ki govorijo o apnenčastih erozijah, ki so tod oblikovale pokrajino. Dosežemo sedlo Foce di Petrosciana, ki je pomemben gorski preval v Apuanskih Alpah v Toskani, med gorama Monte Forato in Monte Croce. Nahaja se na nadmorski višini 960 metrov. Na sedlu je majhna votivna kapelica s klopjo za počitek.

Detajl s ferate, ki vodi na kamniti obok / Foto: Jelena Justin

Plezalna pot je poimenovana po Renatu Salvatoriju, inženirju in nekdanjem podpredsedniku planinske zveze CAI Forte dei Marmi. Gre za razgledno, zračno, a tehnično razmeroma lahko ferato (ocena težavnosti B), ki ponuja čudovite poglede na znameniti naravni kamniti lok gore Monte Forato. Dostop je precej strm. Na samem začetku nas jeklenica – in občasno tudi kakšna veriga – pripelje na izpostavljen greben. Ponekod nam pomaga jeklena ograja, sicer se gibamo ob jeklenici. Pot je sem in tja tudi krušljiva. Kljub temu da tehnično ni pretirano zahtevna, svetujem uporabo samovarovalnega kompleta. Po izpostavljenem grebenu napredujemo do točke, kjer se spustimo in dosežemo petmetrsko lestev. Tukaj se tehnične težave nekako končajo. Sledimo ozki stezi in dosežemo vrh Monte Forato oz. Pania Forata, kot se je vrh imenoval nekoč.

Seveda se moramo sprehoditi čez ogromen kamniti lok. Drži! In za zaključek se povzpnemo še na severni vrh Monte Forato Nord, kjer na 1208 m stoji kovinski križ. Pod severnim vrhom so ostanki jarkov in utrdb, ki so jih Nemci zgradili med drugo svetovno vojno. Ti so bili del obrambnega sistema, znanega kot Gotska linija.

Luknja v gori je visoka skoraj 30 metrov. / Foto: Jelena Justin

Če imamo srečo z vremenom, se z vrha odpre eden najbolj spektakularnih razgledov, saj gora stoji na strateškem položaju med obalnim in notranjim delom Toskane. Z vrha se vidi Tirensko morje in otoki toskanskega arhipelaga, z Elbo. Lahko se vidi celo Korzika. Od blizu lahko opazujemo mogočne stene sosednjih vrhov, med katerimi izstopajo Monte Nona, Monte Procinto in Monte Croce. Na vzhodu in severovzhodu bomo zagledali zeleno dolino reke Serchio (Garfagnana), v ozadju pa se dviga dolga veriga toskansko-emilijanskih Apeninov. Gora ponudi tudi izjemen optični pojav: dvakrat letno (ob solsticiju) se iz nekaterih krajev v dolini, recimo iz vasi Barga, vidi, kako sonce zaide za goro, nato pa ponovno zasveti skozi naravno luknjo loka, preden dokončno zaide. Po poti 120 krožno sestopimo nazaj do izhodišča. Najprej do Colombare, tam pa nadaljujemo po poti 120 naprej v dolino.