Kdaj zastarajo spori glede kreditov v frankih

Ljubljana – Vrhovno sodišče je razsodilo, kdaj začne teči zastaralni rok v sporih glede kreditov v švicarskih frankih. S sodbo, sprejeto prejšnji mesec, je odločilo, da mora banka dokazati, da je potrošnik vedel za nepoštenost pogodbenih pogojev še pred izdajo pravnomočne sodbe o ničnosti pogodbe. Če ne, se domneva, da se je šele takrat seznanil s svojimi pravicami. Vrhovno sodišče je v tej zadevi zavrnilo revizijo banke in potrdilo odločitvi nižjih sodišč, ki sta ugotovili ničnost kreditne pogodbe ter odredili vračilo preplačanih zneskov kreditojemalcu.

Kredit najet pred dvema desetletjema

Sodišče je odločalo v primeru kreditojemalca, ki je leta 2005 sklenil stanovanjski kredit v višini 259 tisoč švicarskih frankov, z dobo vračanja 20 let. Za zavarovanje denarne terjatve je banka s kreditojemalcem in solidarno porokinjo vpisala zaznambo neposredne izvršljivosti na več nepremičninah. Banka je leta 2019 zaradi neplačevanja obveznosti od pogodbe odstopila, tožnik pa je leta 2021 vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev ničnosti pogodbe, izbris hipotek ter vračilo že plačanih zneskov. Z obema zahtevkoma je uspel kljub ugovoru banke o zastaranju. Sodišči prve in druge stopnje sta šteli, da zastaranje pred koncem pogodbenega razmerja ne more teči.

Kot pojasnjujejo na vrhovnem sodišču, je bilo v postopku ključno pravno vprašanje, kdaj lahko začne teči zastaralni rok za vrnitveni zahtevek zaradi nične kreditne pogodbe v švicarskih frankih (kondikcijski zahtevek), ki je posledica nepoštenega pogoja v potrošniški kreditni pogodbi – ali že med trajanjem kreditnega razmerja ali šele kasneje. Sodišče je poudarilo, da zastaranje potrošniku ne sme onemogočiti učinkovitega uveljavljanja pravic in da mora potrošnik imeti realno možnost, da se seznani s tem, da je bila pogodba nepoštena, ter z njenimi posledicami.

Potrošnik lahko ne ve, da je pogoj nepošten

Senat vrhovnega sodišča, ki je bil pri odločitvi soglasen, se je pri svoji odločitvi oprl na sodbo Sodišča Evropske unije (v zadevi Banco Santander SA) in odločil, da zastaralni rok za kondikcijski zahtevek začne teči najpozneje takrat, ko je (pravnomočno) ugotovljena ničnost pogodbe oziroma ko se potrošnik lahko jasno seznani z nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Vendar pa banka lahko dokaže, da je potrošnik za to vedel že prej – a mora to dokazati s konkretnimi dejstvi, vezanimi na posameznega potrošnika.

»Pri vprašanju začetka teka zastaralnega roka je namreč treba upoštevati, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic. Zastaralni rok je lahko združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel. S sodno odločbo o ničnosti kreditne pogodbe (oziroma njenega določila), ki je pravnomočna in naslovljena nanj, se nedvomno lahko seznani z nepoštenostjo pogodbenega pogoja,« so pojasnili.

V obravnavanem primeru banki kot toženi strani ni uspelo dokazati, da je tožnik že prej vedel oziroma bi lahko vedel za nepoštenost spornega pogodbenega določila. Vrhovno sodišče je tako potrdilo, da je bila tožba vložena pravočasno, in revizijo zavrnilo.