Pot ljubezni / Via degli amori

»Na mojem licu dečka leži s težo / leden in topel list / z vonjavami jeseni.« (V Idriji leta '30) / Pot ljubezni. »Ta pesem je od vseh, kar jih je Pasolini kdaj napisal, najbližja japonskemu haikuju; ne samo zato, ker ima samo tri verze. Srednji verz lahko beremo kot oksimoron, ker v eni podobi združi dve na videz izključujoči se in nasprotujoči si lastnosti; 'leden in topel list'. S tem pa smo, čeprav je ta nežna kratka pesem videti zelo oddaljena od poznejše Pasolinijeve divjosti, že v jedru Pasolinijeve poetike, kajti oksimoron je bil za Pasolinija, kot je bilo velikokrat opaženo, najbolj ključna pesniška figura – a ne samo pesniška figura, ampak tudi temeljni modus eksistence. Lahko pa ta verz beremo tudi kot pripoved o tem, kaj se je z listom zgodilo, ko je ležal na licu dečka Pasolinija. List, ki je najprej ledeno mrzel, leži na licu dečka toliko časa, da postane topel – kar nas lahko spomni na tiste Dantejeve verze o rožicah, ki so bile zaprte in sklonjene zaradi nočnega mraza in se dvignejo, ko jih obsije Sonce; na te verze se Pasolini pozneje naveže v knjigi Božanska mimezis. V vsakem primeru pride v tej pesmi v posebno zgoščeni obliki do izraza skrajna senzibilnost, tako bistvena za celotno zbirko. Pasolinijevo čutno dojemanje je stopnjevano do skrajnosti, saj deček občuti težo drevesnega lista; ta list leži na njegovem licu s težo – zapisan je glagol pesare, ki poudarja težo; ta teža ne more biti samo fizična, a podoba je skrajno čutna. In vse je skrajno konkretno. Če smo hodili po idrijski poti, na katero se pesem nanaša, se lahko spomnimo, da izkušnjo te poti zaznamuje prav intenzivni gozdni vonj, ki ga stopnjuje bližina vode. Celo pot sem prehodil nekega dne v juliju, ko je rahlo deževalo – in vonjave jeseni je bilo na poti čutiti že tedaj. V drugi pesmi, povezani z Idrijo, v tej zbirki oziroma njenem dodatku pa zaveje 'hladen vonj / podrasti'. Zaznavanje vonjev je bilo za Pasolinija vse življenje eden ključnih kanalov dojemanja sveta …« (str. 5 in 33)

Sloviti italijanski pesnik, pisatelj, filmski režiser, igralec in dramatik Pier Paolo Pasolini (1922–1975) je eno leto (1930/1931) svojega življenja preživel v Idriji. Njegov oče je bil oficir italijanske vojske in ena od njegovih služb je bila idrijska. Tisto leto je našlo svoj odmev tudi v treh pesmih, ki jih je avtor uvrstil v zbirko Pot ljubezni, »za pesnitev o mojem otroštvu«. Založba Bogataj v Idriji pa se je izkazala tako, da je to zbirko natisnila v imenitni dvojezični izdaji. Navajam naslovno pesem in odlomek iz uvodne besede Miklavža Komelja, ki je pesmi tudi prevedel.