Nogometni bratje Milutinović iz beograjskega kluba Partizan. Z leve: Milorad, Miloš in Bora, januarja 2009. Slednjemu je uspelo nemogoče: popeljati Kitajce na svetovno prvenstvo. / Foto: Wikipedija
Kitajci in nogomet
Eden največjih kitajskih paradoksov je v tem, da ta velika država z 1,4 milijarde prebivalcev ne zmore sestaviti enajsterice, ki bi bila konkurenčna v nogometnem svetu. Tudi na aktualnem svetovnem prvenstvu Kitajcev ni.
Beograjska novinarka in dolgoletna dopisnica Dela iz Pekinga Zorana Baković je zagotovo ena najboljših poznavalk Kitajske in drugih držav Daljnega vzhoda. Tako nam pomaga odgovoriti tudi na gornje vprašanje. »Kitajsko in Slovenijo povezuje letnica 2002. Tistega leta sta se nogometni reprezentanci obeh držav prvič uvrstili na svetovno prvenstvo. Potekalo je na Japonskem in v Južni Koreji. Slovenija se je na svetovno prvenstvo uvrstila še enkrat, leta 2010. Kitajska abstinira. Azijska geopolitična in ekonomska velesila je na lestvici Mednarodne nogometne zveze uvrščena na 94. mesto. V pripravah na 60. obletnico ustanovitve Ljudske republike je partijsko glasilo Global Times leta 2009 od bralcev in uglednih akademikov zahtevalo, naj izberejo šestdeset najbolj vplivnih tujcev, ki so v minulih šestih desetletjih pripomogli pri oblikovanju Kitajske. Po kitajski tradiciji namreč človek na šestdeseti rojstni dan – in zakaj ne bi to veljalo tudi za državo – dobi zakonito pravico do tega, da preveri vse, kar ga je do takrat oblikovalo. Kajti po konfucijanski filozofiji se šele pri šestdesetih končno spozna resnica o sebi. In seveda tudi o svetu okoli sebe. V zbirki imen iz politike, znanosti, vojaške strategije, glasbe in književnosti se je znašlo tudi ime enega Srba. Milu, kot so ga imenovali Kitajci, oziroma Bora Milutinović je bil vpisan poleg Isaaca Newtona, Charlesa Darwina, Alberta Einsteina, Beethovna, Tolstoja in Maksima Gorkega ter seveda poleg Marxa, Engelsa in Lenina. Čeprav je danes malo Srbov, ki vedo, kdo je ta 81-letnik, ki zdaj živi v Dohi, je on za Kitajce še vedno nikoli presežena veličina. Milu je namreč nogometni trener. Ko ga je Kitajska leta 2000 angažirala, da vodi njeno moško reprezentanco, se je vpisal v zgodovino kot edini človek, ki mu je uspelo to državo leta 2002 popeljati na svetovno prvenstvo.
Nogomet je bil velik kompleks kitajske nacije in bolj kot v katerem koli drugem so se Kitajci prav v tem športu želeli povzpeti v svetovni vrh. To je bilo obdobje, ko je bil ustvarjen mit o veliki žogi, ki jo je bilo treba obvladati; tako se bo tudi na nogometnem igrišču videlo, kaj je v resnici Kitajska in česa vse je sposobna. V času Mao Zedonga sta bila kitajska svetovna prvaka v namiznem tenisu pogosto nepremagljiva – Rong Guotuan v petdesetih in Zhuang Zedong v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. A tukaj je bila v igri majhna žoga, ki je praviloma povezana z individualnim športom, refleksi in tehniko. Velika žoga – v nogometu, košarki in odbojki – pa je odražala kolektivno zavest, zahtevala organizirano igro in veliko telesno zmogljivost igralcev. In medtem ko je namizni tenis odražal sposobnost posameznika, da se osredotoči na mikroskopski nadzor motorike, natanko tako, kot se je posameznik v strogo nadzorovani družbi gibal v svojem majhnem prostoru, ki ga je napolnjeval z lastno spretnostjo, izolirano ustvarjalnostjo in domiselnimi spini, je bil nogomet odraz družbe, pokazatelj komunikacije in celo simbol države, ki je bila na tekmah predmet domoljubnega oboževanja, skandiranja in slavja. Na svetovnem prvenstvu je močna nogometna reprezentanca pomenila celo to, da ima dotična država tudi dovolj opazno mehko silo. Kitajska si je nadvse želela vsemu svetu pokazati, da je tudi na zelenem terenu mojstrica igre, strategije in moči.
Medtem je potekalo pet svetovnih pokalov in z vsakim novim prvenstvom je bila Kitajska vse bolj prisotna v svetu nogometa. Vendar ne s svojimi igralci, temveč s sponzorskimi družbami, ki so se na stadionih predstavljale s svojimi logotipi ali na njih nameščale svoje digitalne zaslone, VAR (videosodnike) in oglasne panele. Svetovni pokal leta 2026 je azijska sila dočakala z ekipo, ki je bila na svetovnem seznamu uvrščena na 94. mesto in seveda ni bila med 48 reprezentancami, ki na ameriški celini pravkar tekmujejo za veliki pokal. A Kitajska je seveda tam, tokrat bolj kot kdaj prej, kajti kitajski Hisense je vseh 16 stadionov opremil z RGB mini LED-ekrani za VAR, veliki proizvajalec mlečnih izdelkov Mengniu pa je na čelu marketinga zdravih napitkov in različnih visokoproteinskih živil, ki jih bodo med vsemi tekmami oglaševali na različne načine. Te družbe so bile tudi do zdaj partnerji Mednarodne zveze nogometnih združenj na svetovnih prvenstvih, zdaj pa je Lenovo prvi 'uradni globalni tehnološki partner' Fife, ki bo ljubiteljem nogometa predstavil svoje sisteme umetne inteligence. In to bo storil na ameriških tleh, torej prav tam, kjer poteka svetovno prvenstvo za primat v novih tehnologijah.
