Ko se keramika giba

Kamnik – Saša Bučan, umetniška vodja galerije Pogled in kustosinja aktualne razstave Vrtenčki avtorice Teje Hlačer, ki je na ogled še do 21. novembra, to, kar opazujemo, poimenuje Keramični odmevi neznanega sveta.

Stojimo sredi malega galerijskega prostora velikih razsežnosti, v katerem razstavljeno gledalcu daje občutek, da se ta še dodatno širi, in usmerjamo pogled v kakih deset keramičnih skulptur, ki se na krožnih stojalih osvetljene z vijolično svetlobo vrtijo in vrtijo in vrtijo, zdi se, da ob tihi spremljavi glasbe potujejo v neskončnost.

Mar gledamo tja, v bližajočo se prihodnost? »Jaz v skulpturah nasprotno vidim antropologijo, tako bazično biološko kot družbeno, torej človeka, kulturo in iskanje ter povezovanje različnih svetov enega z drugim. Posamezni vrtenčki, kot keramičnim skulpturam sama pravim, so samostojne enote, a v tej postavitvi nastopajo eden z drugim in so v medsebojnih odnosih. Hkrati vzpostavljajo tudi odnos z nami, ki jih opazujemo,« pove Teja Hlačer, sicer magistrica kulturne antropologije, oblikovalka in pedagoginja na področju keramike. S keramiko se intenzivno ukvarja že več kot 15 let. Učila se je pri svoji mami, lončarki Tatjani Hlačer, tudi na Mednarodni šoli za keramiko La Meridiana v Italiji, kjer je med letoma 2014 in 2018 delovala kot asistentka in vodja studia. Je tudi članica Mednarodne akademije za keramiko (IAC) v Ženevi.

Keramika v performansu

Teja Hlačer v svojem ustvarjanju povezuje tradicionalno lončarsko znanje, raziskovanje dediščine, oblikovanje in sodobni kiparski izraz. Del slednjega so tudi predstavljene keramične skulpture, za katere bi lahko rekli, da s svojim vrtenjem in ob tem gibanjem izvajajo performans.

Gibanje vrtenčkov izhaja iz dejstva, da so tudi skulpture ustvarjene z vrtenjem na lončarskem vretenu. »Lonec oblikuješ z vrtenjem, ga daš žgati in izdelek je tu. Vrtenčke sem prav tako naredila z vrtenjem in sem pomislila, zakaj se ne bi vrteli tudi potem ko bodo prišli iz peči,« pove Teja Hlačer; da vrtenčki včasih nastajajo po prej izrisani predlogi, včasih na lončarskem vretenu rastejo spontano.

Teja Hlačer svojim skulpturam namenja prav posebno življenje. / Foto: Igor Kavčič

V keramiki Teja Hlačer išče in hkrati ustvarja svoj prostor umetniške in ustvarjalne svobode. »Njeni objekti delujejo kot nekakšna pradavna bitja z dolgimi vratovi, brez okončin in z ustno odprtino ali velikim očesom. Združujejo se v skupine, se spogledujejo med seboj in z gledalcem ter se v raznobarvni svetlobi pojavljajo in izginjajo. Ob tem se javlja glasba in odsev posamičnih figur, njih povečave, kar hkrati ustvarja občutek tako harmonije kot tudi napetosti,« k razstavi zapiše Saša Bučan in poudarja: »V svojem bistvu so te figure, združene v skupine zaradi hkratnosti gibanja/vrtenja, svetlobe in zvoka, v nenehnem spreminjanju, s čimer avtorica tudi v tem projektu presega mejo tradicionalne skulpture.« Glina se torej giblje tudi, ko pride iz peči – ta čas v Galeriji Pogled.