Bežna srečevanja

»Jožeta sem že kot osnovnošolka od daleč opazovala. Bil je malo višji od mene, svetlolas in zmeraj zelo resnega obraza, kot bi imel polno glavo skrbi,« pripoveduje svojo precej nenavadno zgodbo sogovornica Ana.

»Vprašanje, zakaj je tudi on 'čisto slučajno' postajal pred plesno šolo ravno takrat, ko sem prihajala po sestro, ki je obiskovala balet, se mi je ves čas motalo po glavi. Po navadi je stal nekoliko odmaknjen od gruče ali pa poslušal prijatelja, ki je na široko razkladal nekaj očitno zabavnega. Vsi so se smejali, samo on ne.

Ko je skozi vrata pritekla sestra, sem pohitela k njej in se nalašč zaletela vanj. Knjiga iz knjižnice mi je padla na tla, on pa jo je pobral. Bil je rdeč kot kuhan rak, ko mi jo je izročil. Naslednji dan sem ga videla na plesu, ko smo ga organizirali osmi razredi. Prišel je do mene in me vprašal, ali bi plesala z njim. Odgovorila sem mu, da bom tvegala. Dvakrat mi je stopil na nogo, vendar sem se ob njem tako dobro počutila, da bi mu odpustila še kaj hujšega. Sošolke so se iz mene norčevala, češ kaj plešem s takšnim kmetavzarjem. Bil je edini, ki je nosil šolne, vsi drugi smo že imeli superge. V kakšnih razmerah je odraščal, nisem vedela. Mi smo se šteli za malo boljše zaradi mame, ki je bila šolska računovodkinja. Tudi k maši nismo hodili.

Presenetilo me je, ko sem slišala, da se je vpisal v semenišče. Menda zato, ker že več kot dvajset let v njegovi fari ni bilo nobenega duhovnika, on bi bil prvi, ki se je bil pripravljen 'žrtvovati'. Ko sem to slišala, me je tako prizadelo, da sem šla domov in jokala. Obiskovala sem poljansko gimnazijo, sem in tja sva se kje srečala, a sva si le od daleč prikimala, saj je bil zmeraj obkrožen s sošolci.

Bila sem že maturantka, ko sem ga nekoč zagledala na avtobusu, ki je peljal za Ljubljano. Ker ni bilo nikjer drugje prostega sedeža, sem prisedla. Kmalu sva se začela pogovarjati. Njegove besede so mi božale dušo. Bil je zelo načitan, razgledan, vedel je stvari, o katerih se meni ni niti sanjalo. Ne vem, kako to, a malo pred glavno avtobusno postajo, sva se zapletla v debato o Antigoni. 'Enkrat bova šla na sprehod, pa jo bova v miru predelala,' mi je obljubil, preden se je med prvimi zrinil skozi vrata. Zunaj so ga čakali trije iz lemenata. Ko se jim je pridružil, se ni več niti ozrl. Do prvega aprila naslednjega leta o njem ni bilo ne duha ne sluha.

Ravno sem se učila za kontrolno, ko me je prišla iskat dežurna z besedami, da me pri vratarju čaka nek fant. Ker je bil dan norcev, ji nisem verjela, a me je vseeno premagala radovednost. Jože! Kakšen šok! Šla sva na sprehod na grad. Bila sem zmedena, noge so se mi tresle kot pri zobozdravniku. Zdelo se mi je, da si takšne sreče, biti ob njem, nisem zaslužila. Nenapovedano se je potem še večkrat oglasil. Nekoč je naju ujela nevihta in sva se zatekla pod streho neke drvarnice. Zeblo me je, saj mi je tanko bluzico dež čisto zmočil. Ogrnil me je s svojo temno modro volneno jopico. Ko me je poljubil, je bil tako štorast in previden, da sem se vprašala, ali se me boji dotakniti. To je bil tudi zame prvi poljub, pisalo pa se je leto 1975. Potem pa ga do mature ni bilo več na spregled. Trpela sem bolj, kot lahko povem. Ko se je končno oglasil, mi je rekel, da mora premisliti o najinih srečanjih. Vprašala sem ga, ali mu je žal poljuba.

'Ne, ni mi, žal mi je le, da se najina ljubezen ne bo dobro končala,' mi je žalostno odgovoril. Minilo je poletje, ki sem ga preživela delovno, hkrati sem se veliko družila z vrstniki. Počela sem vse, da bi ga pozabila, a ni dosti pomagalo. Ves čas sem mislila nanj. Ko sem v roku naredila vse izpite za prvi letnik ekonomske fakultete, so mi domači kupili katrco. Četudi je bil poleti promet čez 'kačje ride' neznosno naporen in gost, smo se vsak konec tedna z vrstniki odpeljali na obalo, kjer smo se kopali in zabavali. Potem pa je eden od sošolcev pod borovci zagledal Jožeta. Bil je oblečen in je bral. Nič kaj rad se nam ni pridružil. Ves čas je strahoma pogledoval čez ramo proti skupinici, v kateri so bili njegovi starši in sestra z družino. Videlo se je, kot da ga imajo nenehno na očeh, da jim ne bi kam pobegnil. Zdelo se mi je grozljivo, da mu še tega niso dovolili, da bi bil v kopalkah, čeprav je bilo več kot trideset stopinj.

V meni so se spet obudila stara čustva, ki pa me niso grela in osrečevala, temveč neznosno bolela. Naj še dodam, da so to bila leta, ko je čas tekel bolj počasi kot danes. Za nas, dekleta, bi bilo sramotno, če bi na preveč očiten način silila v fante. Bilo je normalno, da so vmes minili meseci, ko se nisva videla.

V naslednjem študijskem letu sem se na predavanja vozila od doma, saj mi je oče v mansardi uredil malo večjo garsonjero, kjer sem se počutila kot kraljica. Nekoč me je Jože čakal pred fakulteto in me prosil, ali se lahko pelje z menoj. Z nemalo zadrege mi je pojasnil, da nima denarja za avtobus, ker ga je zapravil za nakup nekaterih filozofskih knjig. S temi besedami je v meni povzročil naval slabe vesti. Do takrat nisem niti pomislila na to, da obstajajo tudi takšni vrstniki, ki se morajo ponižno priklanjati, da sploh lahko pridejo do želenega cilja. V dno srca se mi je zasmilil tudi zato, ker je bila, po drugi strani, moja družina dovolj premožna, da mi je nudila vse, kar sem si želela.«