Najpomembnejši je nagon

Naklo – Dober reševalni pes ni rezultat naključja, temveč dolgotrajnega procesa, ki temelji na pravilni izbiri, zgodnji socializaciji in večletnem usposabljanju. Kot poudarja Ljubo Meglič, častni član društva, inštruktor, sodnik in ustanovitelj tabora, je delo z reševalnimi psi dolgotrajen in zahteven proces. Za pripravo psa na delo reševalca so potrebna približno tri leta sistematičnega usposabljanja, pri čemer imata ključno vlogo motivacija in vztrajnost vodnika. »Vodnik mora najprej opraviti številne izpite – prva pomoč, veterinarska pomoč, orientacija, radijske zveze –, šele nato lahko začne delo s psom.« Meglič je ob tem pojasnil, da uspeh pri reševalnem delu temelji predvsem na naravnih lastnostih psa. »Pomembno je, da ima pes dobre nagone, ki se jih ne da priučiti. Psa brez nagonov je težko učiti.« Ob tem je opozoril, da pasma ni ključni dejavnik. »Najprimernejše so srednje velike pasme, so pa tudi veliki in mali psi. Prednosti in slabosti so pri vseh, najpomembnejši so nagoni in volja vodnika.«

Na taboru vsako leto sodeluje od 10 do 12 reševalnih enot, skupaj pa se zbere približno 50 udeležencev. Kot je pojasnil vodja enote reševalnih psov KD Naklo Brane Erjavec, vaje potekajo na različnih deloviščih. »Imamo gozdna območja, ruševine in druge zahtevne terene. Na teh lokacijah se skrivajo markerji, torej osebe, ki jih morajo psi poiskati. Te so lahko v tunelih, na drevesih ali pod ruševinami.« Po njegovih besedah je ključna prednost takšnih taborov prav v menjavanju okolij in ljudi. Psi se ne morejo navaditi na stalne pogoje, temveč se morajo vsakič znova prilagajati. Enako velja za vodnike, ki se srečujejo z različnimi načini dela in izzivi. »Če so večje iskalne akcije, se potem z drugimi vodniki tudi srečamo na terenu in je lažje, če se med sabo poznamo,« je pojasnil Erjavec.

Natančnost individualnega vonja

V zadnjih letih se vse bolj uveljavlja tudi t. i. mantrailing, specializirana oblika iskanja pogrešanih oseb po individualnem vonju. Gre za pristop, ki se bistveno razlikuje od klasičnega terenskega iskanja. Vodja skupine za mantrailing na taboru Matjaž Bogataj je pojasnil: »Pri mantrailingu pes ne išče splošnega človeškega vonja v prostoru, temveč točno določen vonj osebe. Na začetku mu ponudimo osebni predmet pogrešanega, pes pa nato na dolgem povodcu gre po sledi pogrešanega.« Kot je dodal, se tovrstno iskanje vse pogosteje uporablja predvsem v urbanih okoljih, kjer prosto iskanje ni mogoče ali ni učinkovito. »V mestih psa ne moreš izpustiti, zato je to pogosto najuporabnejša metoda. Je tudi zelo natančna, če je seveda znano, kje je oseba začela hoditi, in če je mogoče dobiti nekontaminiran vonj,« je še poudaril.

Iskalne akcije

Reševalne pse uporabljajo predvsem pri iskanju pogrešanih oseb v naravi, kjer njihova sposobnost zaznavanja človeškega vonja omogoča hitro pregledovanje velikih in težko dostopnih območij, kot so gozdovi, planine in razgiban teren. Na Gorenjskem se letno zvrsti več iskalnih akcij, v večjih intervencijah pa sodeluje tudi več deset psov. Enote aktivira Center za obveščanje, razporejene pa so po regijskih enotah, ki pokrivajo posamezna območja. Kot je pojasnil vodja gorenjske enote (SIP 4) Mark Mišič, je delo pogosto nepredvidljivo in odvisno od okoliščin posameznega primera. »Na Gorenjskem imamo v povprečju okoli dvajset reševalnih parov, število se nekoliko spreminja. Lani smo imeli približno dvajset iskalnih akcij, letos že osem. Ni pravila, kdaj pride do aktivacije,« je pojasnil. Ob tem je poudaril tudi, kako pomembna sta sodelovanje in usklajenost z drugimi službami – policijo, gasilci in drugimi silami zaščite in reševanja.