Trkanje, trkljanje in ciljanje pirhov

Tradicija velikonočnih iger je bila zelo živa do 2. svetovne vojne, ko je zamrla, nato pa se je zopet začela obujati v 60. in 70. letih preteklega stoletja, še bolj pa po osamosvojitvi. Od leta 2012 so igre s pirhi vpisane tudi v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije. Najbolj znane igre so trkanje (turčanje), trkljanje (rolkanje, valicanje) in ciljanje (sekanje, zbijanje, šicanje) pirhov.

Trkanje poteka tako, da tekmovalca trkata pirh ob pirh, zmaga pa tisti, katerega pirh trkanje dlje zdrži. Pri trkljanju tekmovalci pirhe spuščajo po klančini in pri tem skušajo zadeti jajca sotekmovalcev. Ciljanje pa je metanje kovancev v pirhe (ponekod so nekdaj ciljali tudi pomaranče ali jabolka). To igro so med drugim oživili tudi na Kokrici, kjer tradicionalno na velikonočni ponedeljek dopoldne že od leta 1995 poteka Odprto prvenstvo v sekanju pirhov, ki je nosilna igra, poleg tega tekmujejo tudi v zbijanju, dveh različicah valicanja, otroci pa rišejo na pirhe.

Prvotno je bila funkcija velikonočnih iger povsem družabna, kmalu se je pridružila tudi tekmovalna nota z določenimi pravili, ki so od kraja do kraja različna. Kot nam je pred časom povedala dr. Nena Židov iz Slovenskega etnografskega muzeja, so iz zgodovine znane tudi nekatere goljufije, sploh pri trkanju pirhov. »Vsi so želeli jajca, ki imajo tršo lupino, kar so preizkušali tako, da so jajca trkali po zobeh. Včasih pa so celo v jajce naredili luknjico, ga izpihali in vanj vlili smolo.«

Ponekod so velikonočne igre dobile tudi že turistični pomen, nekje so poleg omenjenih razvili svoje času primerne igre. Tako je denimo iskanje skritega zaklada (lesenih jajčk), ki ga že več let za otroke prirejajo na Bledu. Medtem ko otroci iščejo jajčka, pa se odrasli lahko pomerijo v lupljenju čebule in ribanju hrena.