Okužena s »caminitisom«

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / sobota, 29. december 2018 / 21:05  

V knjigi z naslovom Camino Francés – moj poskus pobega od »brezsmislov« sodobne družbe je avtorica Mojca Klug z bralci delila svojo izkušnjo s poti po Caminu v Španiji, na katero se je odpravila tik pred svojim petdesetim rojstnim dnevom.

»Prehodila sem Camino. Pa kaj? Skozi stoletja je to pot pred menoj prehodilo že toliko ljudi, da si jih ne morem predstavljati na istem mestu,« je v uvodu svoje knjige zapisala Mojca Klug in ob tem priznala, da si ne glede na to, da je to pot že opravila, še sama ne more natančno predstavljati, kaj pomeni prehoditi osemsto kilometrov v enem kosu. »Nekatere stvari v našem življenju so tako mogočne, da jih ne moremo dojeti, tudi ko jih že držimo v rokah.«

Ko je odhajala na pot, je bila stara 49 let, ko se je vrnila, pa leto več. Prav petdeseti rojstni dan se ji je namreč zdela ustrezna prelomnica v življenju, da uresniči željo, ki je v njej tlela že vsaj desetletje. »To je bilo moje darilo sami sebi,« je poudarila in dodala, da je očitno res nekaj resnice v tem, da se ženske v menopavzi bolj začnejo posvečati sebi in se »iskati« na duševni ravni. »To je čas, ko otroci odidejo iz ''gnezda'', poskušaš zastaviti stvari za drugo polovico življenja in delaš bilanco za nazaj; obenem se začneš bolj zavedati minljivosti in se spraševati, ali si naredil, kar si si želel, oziroma ali kaj obžaluješ,« je razložila in dodala, da se je vsemu temu pridružilo še spoznanje, da je na delovnem mestu izgorela in da je poklic, ki ga je opravljala z veseljem in vnemo, ne zadovoljuje več. »Učni programi niso prilagojeni hitremu tempu razvoja, ki smo mu priča danes. Otroke vzgajamo za voznike avtobusov, čeprav ta poklic čez petnajst let sploh ne bo obstajal, saj bodo avtomobili vozili sami,« je kritična do zastarelih učnih načrtov, po katerih delajo v šoli. Vse to jo je gnalo na pot, je poudarila, skupaj s tem, da je želela preveriti, kako v sodobnem času, ko se na dopust za en teden odpravljamo s kupom prtljage, preživeti le s tistim, kar nosiš s seboj v nahrbtniku.

Pred tremi leti se je tako prvič odpravila na pot po Caminu, da bi našla smisel v svojem življenju, in tako se je okužila s »caminitisom«, se pošali. »Ta način življenja, ta mir in prijetna praznina vsega brez hrupa in presežkov sodobne družbe te popolnoma prevzame.« Leto kasneje je tako prehodila še dobršen del portugalskega Camina z začetkom v Lizboni, o čemer je prav tako že napisala knjigo, ki še čaka na izid. »Naslovila sem jo Izdelovalka čipk, saj sem v enem od krajev na poti naletela na muzej čipk. Zdelo se mi je fascinantno, da na čisto drugem koncu Evrope najdeš nekaj, kar je zelo podobno tistemu, kar je značilno tudi za kraj, kjer živim. Te poti nisem prehodila v celoti in enako je pri čipki, ki ima luknjice, a je vzorec prav zato toliko pristnejši.« Ker se ji ni bilo več treba dokazovati, je namreč pot opravila z »luknjicami«, a brez slabe vesti, zato je bila še toliko slajša in lepša, je poudarila. Lani se je podala še na severni Camino in ga zaključila s Caminom Primitivom, ki velja za prvotno Jakobovo romarsko pot. V glavnem je hodila sama. »Čeprav sem sicer zelo družaben človek, pa sem v prostem času zelo izbirčna, v slabi družbi ne morem početi stvari, ki so mi v veselje. Zato raje izberem samoto.« Pot se ji je zdela kot odrešitev, po dolgem času je spet imela občutek, da je svobodna in da dela nekaj zase. »Kot žena, mama in defektologinja sem vedno skrbela za druge in se prilagajala drugim, drugim sem podredila tudi vse svoje cilje.«

Preden se je prvič odpravila na pot, je prebrala ogromno literature na to temo. »Marsikaj od tega, kar sem našla v literaturi, se je med hojo izkazalo za resnično, tudi to, da je Camino res razdeljen na štiri tedne.« Prvi teden ji je predstavljal predvsem fizični izziv. »Osredotočen si zgolj na hojo, takrat se pojavijo prvi žulji, vnetja mišic in pokostnice ter druge poškodbe, čemur sem se sama uspela izogniti.« Drugi del poti poteka po neskončni ravnini in ta monotonost predstavlja predvsem psihološki izziv. »Ko premagaš to dvoje, pa se začne teden užitka, preden se spet vrneš v vsakdanje življenje, saj mnogi prehodijo le zadnji del poti in te na koncu zato znova spremljata vrvež in hrup; pred tem pa se resnično lahko posvetiš sebi, saj nisi več obremenjen s tem, ali boš zmogel, hoja postane rutina in tako lahko razmišljaš o sebi. Takrat sem prišla tudi do sklepa, da bi rada pisala.« Knjiga je tako v njeni glavi nastajala že sproti, ko je hodila, in po prihodu domov jo je spisala v pičlih petih tednih. Za večji izziv se je izkazalo najti ustreznega založnika, saj se je odločila, da knjige ne bo izdala v samozaložbi. Povezala se je z založbo Kopija-nova iz Maribora, za katero je sprva pisala članke z nasveti za starše, po dobrem letu sodelovanja pa je z njimi dosegla dogovor, da izdajo njeno knjigo, sama pa bo potem zanje še naprej pisala članke. Knjiga tako vsem, ki bodo še prehodili Camino, ponuja dragocene informacije o poti.

Camino, še priznava Mojca Klug, ji je povsem spremenil življenje. Med drugim zdaj drugače preživlja počitnice, saj prosti čas izkoristi predvsem za hojo. Naglica in gneča jo v prostem času vse bolj motita, zato raje izbira manj obljudene cilje. »Včasih sem bila ''nora'' na morje, brez plaže si nisem predstavljala dopusta, zdaj grem včasih vse poletje samo za kakšen dan na morje, raje grem v hribe ali ostajam doma na svojem vrtu.« Začela se je učiti portugalščino in španščino, tudi v hitrem vrtincu življenja, ki jo vsakič znova potegne vase, pa se je naučila vzeti si čas zase in tako najti svoj notranji mir.