Junaki solznih oči

Kljub počitniškemu času so bili minuli trije tedni naporni. Ne za vse, prav gotovo pa za kolesarje na sloviti Dirki po Franciji, njihove spremljevalce in seveda za številne navijače.

Dirka po Franciji je za Slovence, še posebno pa za nas Gorenjce, zadnja leta postala dogodek, ki ga ne spremljajo le tisti, ki se spoznajo na vrtenje pedal, ampak je celo obred, ki ga ne gre zamuditi. Še več! O vsem kar se je dan za dnem in teden za tednom dogajalo po bolj ali manj zavitih ovinkih in bolj ali manj strmih hribih, je bilo treba biti dobro seznanjen. Kako pa bi sicer šel v družbo in ne bi vedel, kaj je tisti dan prav in kaj narobe naredil Tadej Pogačar, kaj je uspelo ekipi Luke Mezgeca in kaj je povedal Matej Mohorič. Tisti najbolj navdušeni so jih, vsaj del poti, spremljali celo na poti ob trasi dirke.

Tako kot etape so si sledile solze sreče in razočaranja, in ko so sredi prejšnjega tedna tudi največji optimisti začeli dvomiti, da bo nova zmaga na dirki pripadla našemu šampionu Tadeju Pogačarju, je iz sence stopil neugnani Matej Mohorič in v petek znova na noge vzdignil tako slovenske navijače kot ves kolesarski svet, ki je zvesto citiral njegovo podoživljanje življenja sodobnih borcev za svoje zmage in zmage navijačev.

Vsi, ki poznamo Mateja in tudi druge naše kolesarje, smo vedeli, koliko znoja in tudi solz je bilo prelitih zadnja leta, zadnje mesece in zadnje dni, da se je znova vpisal med zmagovalce. Besede o tem, kako včasih trpi kot žival in ga je hkrati sram pred svojimi navijači, če jih kdaj razočara, so bile ob zmagi le del vsega, kar mu je s solzami vrelo iz ust in srca. Vedel je, da morda ni najboljši v kolesarski koloni, da pa si je zmago želel, prigaral in zaslužil. Tako kot si je nato, prav gotovo tudi na Matejevih krilih, v predzadnji etapi novo zmago še kako zaslužil tudi Tadej Pogačar.

Tudi prvi kolesar sveta je v cilju priznal, da je v zadnjih dneh dirke trpel, da so čustva vrela iz njega in da mu je zmaga, čeprav že enajsta na Dirki po Franciji, dala novih moči.

Oba kolesarka junaka sta sebi, pa tudi množici, ki je ob »zgolj« drugem mestu na dirki vseh dirk že dvomila o prihodnosti našega kolesarstva, dokazala, da sta velika borca, ki se zavedata, da ob zmagah prihajajo tudi porazi. In da so solze sreče včasih največja nagrada tudi za ase svetovnega formata, kar naši kolesarji – in tudi številni drugi športniki – zagotovo so.

Kajti v naslednjih tednih in mesecih prihajajo nova velika tekmovanja, kjer bodo znova dokazovali, da smo bogat narod. Že zaradi fantov in deklet, ki tudi nam še vedno znajo v oči zvabiti solze sreče in dokazovati, da nič ni nemogoče.