Avtobus je ostal brez šoferja

Nehote misel preskoči na film Kdo neki tam poje. Jure Mastnak, Tilen Artač, Nejc Mravlja, Aleksander Pozvek, Valentina Plaskan in Jaka Zelen so tisti, ki so ostali. Tisti, ki je preverjal, ali so kupili vozovnico za vožnjo z avtobusom po slovenski krajini vsak petek ob desetih dopoldne, je bil, kot se čustveno spominja imitator in športni komentator Nejc Mravlja, eden in edini Sašo Hribar.

»Nikoli ni bil na banki, nikoli ni sam registriral svojega avta, nikoli ni šel v supermarket. No, enkrat je šel, ko je izvedel, da lahko sadje stehtaš sam. Njegov steber je bila njegova Andreja, ki je vse to opravljala zanj,« se Saša Hribarja spominja eden od njegovih »sinov«, s katerimi je ob petkih dopoldne pretresal sito slovenstva, Nejc Mravlja. »Včasih je ob dveh zjutraj vstal in igral na kitaro. Potem je vstala ona in mu rekla: 'Sašo, ura je štiri zjutraj, že dve uri igraš kitaro, pojdi spat …' Pa je rekel: 'A že štiri je? Potem pa res moram iti spat ...' Njegov svet in tudi svet, kjer so se rojevale ideje, je bil Koščakov hrib, ko je hodil dve uri v eno stran proti Grosupljemu in dve uri nazaj, vmes na staro nokio, prevezano z elastiko, snemal ideje, ki jih je iz tedna v teden udejanjal v petkovih oddajah; klical udeležene ob nemogočih urah, spraševal, ali je Dončić 'hoch', a bi šla na tekmo, ali res ta tako dobro igra …«

Ali ste se kdaj skregali? »Ne, nikoli. Se je zgodilo, da kdaj kdo ni prišel na oddajo, pa tudi da je kdaj kdo prišel 'direkt', ampak ko se nekdo od nas ni oglasil na telefon in ko smo ga poklicali nazaj naslednji dan … Če je zaznal, da se zavedamo, da smo 'zafrknili', je vedno rekel, da ni problem, naslednjič bomo tako in tako … Resen človek je bil … z neskončnim umom.«

Odšel je ...

Novica, da je Sašo Hribar odšel v onstranstvo, je odjeknila v petek, 8. septembra, zvečer. »Dopoldne smo še imeli oddajo,« na znano dejstvo spomni Mravlja. »Tisti večer sem pomagal pri selitvi, bil sem v dvigalu, telefon mi niti ni lovil, videl sem zgrešeni klic Nejca Krevsa, že dolgo me ni klical, ko sem ga poklical nazaj, sem slišal, da ima zelo čuden glas … Ogromna praznina je zazijala. Še nekaj ur prej smo delali oddajo. Sašo je doma imel malo igrišče, malo je šel metat na koš … Potem se je slabo počutil, oživljali so ga dve uri, mlad človek je bil, kaj pa je to, 63 let.« Mravlja pove, da je povedal doma, selil naprej, čeprav z mislimi drugod, puščal odprta vrata, luči prižgane. »Kot bi nekdo z macolo razbil steklenico, en grozljivo čuden občutek me je preveval. Pa ne le mene, vse nas.« Koga od gagajevcev je Hribarjeva smrt najbolj prizadela? »Morda še najbolj Jureta Mastnaka, on je bil z njim najdlje časa od nas, v prvih dneh po Saševi smrti smo se z njim pogovarjali v enostavčnih povedih, za vse nas so bile najtežje prve obveznosti, on jih je po mojem občutku opravljal najtežje ...« Teden po njegovi smrti so fantje in dekle pripravili program za Sašev pogreb. »Kar je bilo zelo zahtevno, en teden prej smo še delali oddajo, po enem tednu pa delaš program za pogreb in da boš tam norce bril ... Naredili smo pol oddaje take, da so se od njega poslovili tuzemski liki, v posmrtno življenje pa so ga sprejeli tisti liki, ki so bili v oddaji, pa so že odšli. Tudi svojci so razumeli, nismo šli predaleč. Zdaj ostaja neke vrste vakuum, ki ga bo treba zapolniti, vsak od nas se sprašuje vsak dan, na kakšen način lahko to naredimo.«

Preštudiraj pasme opic

»Format oddaje Radia Ga Ga je več kot 30 let zdržal zaradi Saša. On je ves čas spremljal dogajanje v Sloveniji in po svetu, nas klical ob nemogočih urah, recimo: 'Daj, Nejc, ti do jutri malo preštudiraj pasme opic, ki živijo v Afriki …' In v naslednjem stavku: 'Ma, ne, ni treba, bova že jutri.' Ali pa glede na moje delo komentatorja, ki ga opravljam: 'Daj mi povej, a bi midva lahko šla na trening Barcelone, tako, med tednom enkrat …?'« Nejc Mravlja, edini od ekipe, ki ima otroka (Ruben bo decembra dopolnil dve leti), spoštljivo govori o Sašu Hribarju. »Z Andrejo sta hodila po svetu, izključno na morske destinacije; kot je dejal, tja, kjer se pod določenim kotom spodriva voda v pesek, da tvori tiste kristalčke. Andreja je bila njegov steber, 'prenašala' ga je, bil pa je zagotovo zelo zahteven človek za skupno življenje ...«

Prekaljen športni komentator

Nejc Mravlja prihaja s Hotavelj v Poljanski dolini, zdaj pa s partnerko Kajo že vrsto let živita v Ljubljani. »Prva tekma, ki sem jo komentiral v živo, je bila tekma med Torontom in New Yorkom, naš nogomet, ne ameriški. Sem bil malce nervozen, ampak vseeno sem vedel, da je ne bo veliko ljudi gledalo, saj je bila po našem času ponoči, tako da je bilo lažje. Super je bilo in od takrat naprej sem v tem. Nogometna tekma Arsenal – Swansea 13. septembra 2011 je bila prva tekma, ki je šla v dnevni spored, a ni bila v živo, prva je bila, kot rečeno, ta s severnoameriške celine.« Mravlja največ komentira nogomet. »Prvo in drugo nemško ligo, slovensko reprezentanco, vmes tudi kaj drugega. Recimo dviganje uteži sem zdaj komentiral, nisem vedel veliko o tej panogi, dva tedna sem imel za pripravo, pred tem sem samo nekajkrat gledal posnetke z olimpijskih iger v dviganju uteži, niti nisem vedel, koliko vsak kolut tehta, kakšna je oprema ... Vse in še rezultate in tekmovalce moraš poznati.« V dvanajstih letih so na Šport TV predvajali tekme mnogih močnih lig: angleške, slovenske, hrvaške, francoske, italijanske. »Nemško imamo že tretje leto, vse moraš vedeti, osebne lastnosti igralcev, katera noga je boljša, kdo manjka zaradi poškodbe, zakaj so zamenjali trenerja, v bistvu na nek način živiš z njimi, ampak je dobro, ker imaš svetovni splet, lahko zelo dobro slediš. Nemški svet je pozitiven tudi s tega naslova, ker tam ni kolovratenja v medijih. Tabloidna scena je močna, ampak ne pišejo puhlic. Romanski svet, Španija, Francija, Balkan, v teh predelih je veliko natolcevanja. Recimo to, da je bilo zadnjič nekje pri nas objavljeno, da sta Valentina Plaskan in Jure Godler par, tega v Nemčiji ne bi nikdar zapisali, če ne bi imeli nekih pravih podatkov.«

Komentiranje zahteva celega človeka

»Komentiram pet, šest tekem na konec tedna, od petka do nedelje, od ponedeljka do četrtka se pripravljam nanje in tedensko za spletno stran napišem kolumno. Na dan komentiram največ dve tekmi; sploh če sta zapovrstjo, je naporno, ampak gre. V dvanajstih letih imam za sabo skoraj tri tisoč tekem. Veliko je različnih pristopov, eni si pišejo na liste, jaz recimo vidim na igrišču začetno zasedbo enajstih ljudi, pa si jih zapomnim. Če bi pa slišal pet imen sošolcev svojega otroka, pa ne vem, če bi si jih zapomnil. Imam selektivni spomin, ne pa fotografskega.« Na vprašanje, kako skrije, za koga navija, odvrne: »Zaradi radia to znam, radio me je naučil improvizacije ...«

Avdiofestival

»Oblikovanje zvoka je ljubezen, pripovedovanje zgodb pa nekaj, kar človek počne od nekdaj. Skupaj postaneta čarovnija,« je moto Avdiofestivala, ki bo v ponedeljek, 9. oktobra, v ljubljanski Cukrarni. Večerni dogodek festivala bodo organizatorji posvetili prvemu večjemu poklonu Sašu Hribarju in morda bo to tudi prvi »test« njegovih naslednikov, ki se mu bodo poklonili in avtobus, ki komaj čaka, da se poda po novih ovinkih in klancih, zapeljali v novo ero. Kaj se bo zgodilo z oddajo, ustvarjalci, za zdaj še ne znajo povedati. Vedo, da jih Sašo gleda iz nekega drugega sveta in da je prav, da njegovo dolgoletno delo nadaljujejo. Želijo ga (s)peljati in upajmo, da jim bo to uspelo.