Šestindevetdesetletna Anica Kržišnik je že zjutraj zamesila kruh. / Foto: Gorazd Kavčič

Saj ima manj zdravil kot jaz

Prejšnji petek je bilo prebijanje po Bodoveljski grapi skoraj malce strašljivo. Pogled na Bodoveljščico, ki je drla po strugi in se silovito dvigovala skoraj do še vedno razrite in podrte ceste in jo nekajkrat tudi prečkala, ni bil prijeten. Pa vendar v primerjavi s »takrat« to ni bilo nič, sta se dni in tednov letošnjega avgusta spominjala Anica Kržišnik in njen vnuk Niko Kržišnik.

»Prišli so k mami in jo vprašali, ali potrebuje kakšna zdravila ali karkoli drugega, pa jim je odvrnila, da ne; da je doma in ničesar ne potrebuje. Da ima samo 'pumpico' za astmo. Pa pride reševalec ven in reče: 'Saj ima manj zdravil kot jaz!'« Anica pritrdi: »Ja, na srečo sem kar zdrava, ves petek sem nosila ven kangle vode in blata, da bi se čim prej osušilo.«

Še vedno je za hišo plaz in še vedno nekateri jaški niso pokriti. Še vedno traja pospravljanje in postavljanje stvari, tako da bodo mogoče nekoč spet na svojem mestu. »Še Sultanu je odneslo uto, tako da zdaj prebiva v začasnem bivališču,« smisel za humor ohranja Niko Kržišnik, ki v petkovem neurju pokaže, do kod je segla avgustovska voda. »Vidite, do tule je bilo, več kot meter in pol vode je bilo čez in čez ...« Bodoveljska grapa je bila od sveta odrezana skoraj en teden. »Pet dni nismo imeli elektrike, vodno zajetje nam je zasul plaz,« se spominja Niko, medtem ko po stopnicah hodiva do njegove stare mame Anice Kržišnik. Zjutraj je zamesila kruh, ki ob našem obisku ravno vzhaja. Anica ima 96 let in pravi, da takih poplav v svojem življenju še ni doživela. »Iz kuhinje sem pobirala blato in vodo, vse med hišami je bilo zasuto. Ko je zemlja začela polzeti navzdol, ob devetih, desetih zvečer je bilo to, sem tamle pri vratih dala preproge, takrat je že začelo vdirati, drugič je bilo že več, sem še malo 'hoste' dodala, tretjič pa je bilo že konec,« se tistih večera in noči s četrtka na petek spominja Anica. Niko pove, da se je gorskim reševalcem do njih uspelo prebiti šele v nedeljo zjutraj. »Prišli so k mami in jo vprašali, ali potrebuje kakšna zdravila ali karkoli drugega, pa jim je odvrnila, da ne; da je doma in ničesar ne potrebuje. Da ima samo 'pumpico' za astmo. Pa pride reševalec ven in reče: 'Saj ima manj zdravil kot jaz!'« Anica pritrdi: »Ja, na srečo sem kar zdrava, ves petek sem nosila ven kangle vode in blata, da bi se čim prej osušilo.«

Pomoči sosedov ne bodo pozabili

Kržišnikovi so zelo hvaležni sosedom in prijateljem, ki so v prvih dneh po poplavah prišli in pomagali čistiti. »Tako zelo so bili pridni,« jih ne more prehvaliti Anica. »Deset ljudi je gotovo pomagalo, v nedeljo so bili tu tudi gasilci iz Bohinja, pa Slovenska vojska je prinesla agregat.« Vendar se Niko spominja tudi tednov po tem, ko so se zadeve že nekoliko umirile. »Potem kar naenkrat ostaneš sam, pa je treba še ogromno počistiti. Tri tedne, mesec sem čistil, kozolec je bilo treba očistiti, obe hiši, stroje ... Vse stroje mi je je zalilo, nekatere tudi odneslo, sem na srečo približno vse dobil nazaj.« Pa delajo? »Delajo, kolikor delajo; če bi takrat vedel, bi jih pospravil, pa sem jih pustil na dvorišču. Nihče ni mogel vedeti, da bo neurje tako silovito.«

Imela je lepo življenje

Anica Kržišnik v Bodoveljski grapi živi od leta 1949. Še vedno skrbi sama zase, peče kruh, plete, zakuri v peči. Pravi, da take ujme, kot je bila avgustovska, ne pomni, sicer pa meni, da ji v življenju ni bilo hudega. Še zelo dobro se spominja svoje mladosti, ko je služila kot dekla na Dolenjskem. »Gospodarjeva žena je bila med vojno, 1943. leta, ranjena, bila je tri mesece v bolnišnici, takrat sem jaz gospodinjila, mlajši sin ni bil star še niti eno leto, starejši pa nekaj manj kot dve leti, 16 let sem bila stara. Moj oče je bil župan in leta 1944 bi morala iti delat v Nemčijo, pa nisem šla. Gospodar in njegova žena sta bila sicer doma iz Zaprevala in Javorij, na Dolenjskem sta kupila majhno kmetijo in tam živela vse do ženine smrti leta 1946. Potem se je gospodar preselil nazaj v Kovski Vrh in se na novo oženil,« se svoje mladosti spominja Anica. »Potem so me pa 'z zvijačo' dobili nazaj gor. Sem šla k prijateljici na obisk k Martinšku v Zapreval. In ravno tisti dan je gospodar, Nace mu je bilo ime, šel mojo mamo prosit, ali lahko spet pridem za deklo. Dogovorili so se in potem sem bila nekaj časa še v Kovskem Vrhu za deklo.«

Ona dekla, on hlapec

Anici je mož umrl pred 54 leti. »Kot hlapec je služil pri svoji teti, pri Koširju. Imeli so tri hiše in tole, kjer sva živela midva, pa še doma veliko kmetijo. Ko je bilo pozimi mraz, si je noge moral greti v kravjekih. Jaz sem služila pri tako dobrih ljudeh, on pa pri teti, pa so bili tako grdi do njega, da niti na toplem ni smel biti.« Leta 1949 sta se preselila na kmetijo, kjer Anica živi še zdaj, na Svetega Petra Hrib. Imela sta štiri otroke, leta 1950 se jima je rodila Lojzka, 1952 Franc, 1954 Marinka in leta 1957 Janko, ki je umrl star 19 mesecev. »Neko cepljenje je bilo v Loki, takrat smo vse otroke dali cepiti, trije so umrli. Zjutraj ob sedmih je zbolel, ob polnoči je umrl.«

Leta 1963 je Anica šla delat v Termiko, nekaj kilometrov nižje od svojega doma. Spominja se tudi, da so kdaj šli na kak izlet. »Sem bila na Češkem, v Italiji, enkrat smo šli čez Italijo v Avstrijo, smo kar tri dni hodili,« se spominja. »Se mi zdi, da smo se dobro razumeli, radi so me imeli, nisem bila problematična.« Spominja se tudi, da je v tovarni opravljala skoraj vsa dela. »Edino po kurilnici nisem hodila, šla sem mimo, ampak vedno sem tekla skozi. Sem morala iti, ker sem bila v kuhinji, pa sem ob ponedeljkih morala popisati, koliko bo malic. Bila sem čistilka, pri kitanju, pri balah, pri transportu, kjer so me potrebovali, so me kar 'ponucali'.« Anica je v Termiki delala vse do leta 1981, ko je šla v pokoj. Mož ji je umrl leta 1969. Takrat je bila stara 42 let.

Izdeluje prave umetnine

Prečudovite kape, trakove, rokavice in nogavice izdeluje Anica Kržišnik, in to pri skoraj 97 letih. »Narejenih imam več kot sto izdelkov, že več kot pol leta, s Karitas mi prinesejo material, jaz pa potem spletem reči za njihov dobrodelni dogodek, ki ga imajo v decembru. Zastonj pletem, kolikor časa bom še lahko, bom to delala. Eno nogavico, recimo, spletem v enem dnevu. Ob slovesu si obljubimo, da se čez dobra tri leta spet srečamo. Anica Kržišnik in njen vnuk Niko Kržišnik bosta takrat skupaj praznovala 150 let.

Oddajte svoj komentar

Kranj 14°

jasno
vlažnost: 95 %
veter: JZ, hitrost: 11 km/h

15/34

torek

17/31

sreda

18/32

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

IZLETI / Cerklje, 16. julij 2024

Planinski izlet DU Cerklje

OBVESTILA / Šmarjetna gora, 20. julij 2024

Praznovanje godu sv. Marjete

PRIREDITVE / Škofja Loka, 20. julij 2024

Spominska slovesnost v Dolenji vasi

OBVESTILA / Škofja Loka, 21. julij 2024

Srebrna maša Robija Friškovca

OBVESTILA / Šmarjetna gora, 21. julij 2024

Praznovanje godu sv. Marjete

PRIREDITVE / Kranj, 3. avgust 2024

Planinski dan invalidov

 

 
 

 

 
 
 

Na olimpijskih igrah tudi številni Gorenjci / 15:41, 13. julij

Tale Franjo bi pa lahko uporabil drugo besedo, npr. skregan, razdvojen. Sicer pa v športu uk'p držimo.

Po analizi rahla prednost lokaciji v Radovljici / 11:05, 12. julij

Edina logična lokacija je Kranj, ki ima sam več prebivalcev kot celotna zgornja gorenjska skupaj. Je tretje največje slovensko mesto in edino brez bolnišnice.

Po analizi rahla prednost lokaciji v Radovljici / 08:03, 12. julij

Bližina avtocestnega priključka so dodatne točke; hrup zaradi bližine avtoceste so negativne točke. Razumi kdor more.

Kranj se povezuje s Fukuijem / 11:04, 10. julij

Nova priložnost, da se gre župan turista na Japonskem, seveda na občinske stroške. Nova bolnica sredi mesta je res precej mimo. V Murski Sob...

Pred potjo je rekla: »Mat' 'ma jajca, pa gre.« / 07:15, 7. julij

Čestitke! Res velik podvig, vam še veliko podobnih privoščim iz srca!

Odprtje nove ceste spremljal protest / 21:46, 5. julij

Slovenci smo resnično eni čudni ljudje. Če se nič ne gradi se jajcamo, če se gradi protestiramo. So še vedno najboljše obljube, potem se pa nič ne dela?

Obvoznica v Železnikih ni odprta / 11:14, 5. julij

Čez poletje pa res ni za pričakovati, da bodo državni organi izdali vsa dovoljenja. UE stavkajo in večina zaposlenih po ministrstvih je na Hrvaške,. Držimo pesti, da bo obvoznica odrta do konca leta.