Pravica do izbire, a ne za vse

Ne spomnim se, da bi me pred leti, ko so bili tudi moji otroci še majhni, skrbelo, da jim v javnem zdrav­stvu, konkretno v Kranju, ne bi mogla zagotoviti izbranega pediatra. Moje vprašanje je bilo bolj, ali bom dobila določenega pediatra, ki sem ga želela zaradi dobrih priporočil. Ampak to so bile sladke skrbi, najpomembnejše je bilo, da so bili otroci ustrezno vodeni in zdrav­stveno oskrbljeni pri izbranem pediatru, ki ne samo otroka, ampak tudi njegove starše, sorojence najbolje (s)pozna, kar zgradi medsebojno zaupanje. Dobro dene, ko nas glas v ambulanti zna tudi pomiriti.

Danes ... V Sloveniji je že več kot 140 tisoč ljudi brez izbranega zdravnika, v stiski so tudi starši, ki iščejo pediatra za svojega otroka. Po podatkih ZZZS je v državi brez zdravnika trenutno skoraj 20 tisoč otrok, ker pediatrov ni. Ta težava, kot kažejo številke, na Gorenjskem sicer ni tako izrazita, a noben otrok seveda ne sme biti le številka. Na območju, ki ga pokriva kranjska območna enota ZZZS, jih je med 40.900 upravičenci, starimi do 18 let, brez izbranega osebnega zdravnika 1.548 (3,8 odstotka). Med temi jih je 553 starih do šest let, od teh pa 205 (37 odstotkov) dojenčkov, za katere praviloma zdravnika izberejo ob prvem preventivnem pregledu. Med otroki, ki nimajo izbranega zdravnika, je tudi veliko družinskih članov tujih delavcev, ki tega ne uredijo. Kot pa so poudarili na kranjski območni enoti, vsem zagotovijo potrebne storitve. A je tako kot v ambulanti za neopredeljene: enkrat voden pri enem, naslednjič pri drugem, tretjič je izhod tudi urgenca, četudi ne gre za življenjsko ogrožajoče stanje.

Da je paradoks v državi še večji, ostaja pri svojih pediatrih opredeljenih tudi več kot 55 tisoč odraslih, ki se ne morejo prepisati k splošnim zdravnikom, saj tudi teh ni dovolj. Na območju kranjske območne enote ZZZS je delež opredeljenih starejših od 18 let pri pediatrih 6-odstoten, pri zdravnikih splošne/družinske medicine pa je opredeljenih dva odstotka starih do 18 let.

V današnji družbi je toliko netil, da me skrbi. Nedavno so na ljubljanski pediatrični nujni pomoči obravnavali nasilni dogodek. Starši so pripeljali otroka, osebje je ugotovilo, da njegovo stanje ni nujno, hkrati družina ni imela stalnega prebivališča v Ljubljani ali okolici, zato so jo napotili k zdravniku v njihov kraj. Starši so izgubili živce in začeli kričati na zdrav­stveni tim, preklinjati ... Neka mama je na neki drugi urgenci vztrajala, da iz čakalnice ne bo odšla, dokler ji končno ne izdajo napotnice za otroka ... Situacij ne morem komentirati, ker me ni bilo tam. Prepričana pa sem, da je nujna ničelna toleranca do kakršnegakoli nasilja. Težave se rešujejo s pogovorom, s sogovorniki na obeh straneh vrat.