Humanitarna pomoč

Verjamem, da ni Slovenca, ki se po avgustovski strahotni naravni nesreči ne bi odzval z iskreno željo pomagati prizadetim. Bodisi s prostovoljnim delom bodisi s finančno in materialno donacijo ali pa z moralno oporo tistim, ki so čez noč izgubili vse. Obenem menim, da se mnogi darovalci po razkritju druge plati zgodbe gasilca Sandija Zajca iz Mengša upravičeno sprašujejo o usodi darovanih sredstev in njihovi porabi. Izkazalo se je namreč, da ima tudi humanitarna medalja dve plati.

Zaplet med gasilcem Sandijem Zajcem in PGD Mengeš je odprl vrsto vprašanj in zamajal zaupanje v humanitarno pomoč. Darovalci razumno dvomijo. Zanima jih, kdaj oziroma ali sploh bo denar prišel v roke oškodovanim, kdo je torej dobil koliko, ali bo ves zbrani denar res transparentno razdeljen. Pa tudi, kdo ima nadzor nad razdeljevanjem podarjenega denarja in ali bo porabljen za namen, za katerega je bil darovan. Bo denar dobil posameznik oziroma družina, ki smo ji želeli pomagati pri obnovi njenega doma ...

V sklopu številnih dobrodelnih akcij se je po avgustovskih poplavah za prizadete več milijonov evrov steklo na transakcijske račune raznih organizacij, zvez, fundacij, društev, klubov … – tako tistih, ki so pristojni za opravljanje humanitarne dejavnosti, kot tudi tistih, ki statusa humanitarne organizacije nimajo.

Zgodba gasilca Sandija, ki so mu poplave med reševanjem otrok iz mengeškega vrtca uničile dom, kaže na več pomanjkljivosti sistema humanitarne pomoči, ki bi ga morala po mojem mnenju regulirati in nadzorovati pravna država. Nejasno je, kdo lahko zbira in prenakaže humanitarna sredstva. So to lahko tudi gasilska društva, katerih glavni namen je zaščita in reševanje ljudi ter njihovega premoženja ob naravnih in drugih nesrečah, in ne zbiranje denarja za posameznike? Humanitarna sredstva morajo z razlogom zbirati humanitarne organizacije, ki imajo utečene prakse, po katerih denar razdeljujejo in pri katerih se transparentno spremlja njegova namenska poraba. Poleg tega je bil Zajčev primer v medijih in javnosti deležen velike pozornosti, zaradi česar so se ljudje množično odzvali v dobri veri, da mu bodo pomagali. Sprašujem se, kako je mogoče ob tem zagotoviti popolno pravičnost ter kdo in zakaj je bolj upravičen do pozornosti in pomoči.

Ne nazadnje pa ne smemo spregledati, da se v senci stisk in tragedij preštevilnih posameznikov lahko skrivajo tudi primeri neupravičenega okoriščanja. A ob vseh pomislekih je še vedno ključno, da ostanemo osredotočeni na tiste, ki našo pomoč resnično potrebujejo, četudi morda njihove zgodbe niso polnile naslovnic.