Na stres se nikoli ne navadiš

Eva Pogačar, zdravnica iz Studenčic pri Lescah, je po poklicu specialistka anesteziologije in reanimatologije, zaposlena v Splošni bolnišnici Jesenice. Je gorska reševalka in članica, v preteklosti tudi predsednica Strokovnega centra za prvo pomoč Rdečega križa Slovenije. Je prejemnica naziva ona 365 po izboru revije Onaplus. Za svoje delo je prejela najvišje priznanje občine, v kateri živi, veliko plaketo Občine Radovljica.

Svoje profesionalno pa tudi osebno in zasebno življenje ste v veliki meri posvetili skrbi za druge. Se človek z občutkom za drugega rodi ali mu ga privzgojijo?

Ne izhajam iz zdravniške družine. Življenje me je kar nekako pripeljalo na to pot, jaz se pa nisem upirala. Čutila sem, da je tako prav. To je to, kar sem, kar me je zadovoljevalo in me še. Saj to je cilj življenja, kajne? Da delaš nekaj, kar ti daje občutek zadovoljstva, izpolnjenosti. Sicer pa izhajam iz družine, v kateri smo imeli res lepe odnose, med seboj smo se spoštovali in si zaupali. Tudi kot odrasla sem ohranila te vrednote.

Leta 1988 ste bili med prvimi ženskami, ki so opravile izpit za gorsko reševalko, 25 let ste bili zdravnica reševalka, letalka. Zakaj je med reševalci še vedno tako malo žensk?

Zdaj jih je več, kot jih je bilo takrat, ko sem začela, in je bila med reševalkami res samo izjemoma kakšna zdravnica. Lahko razumem; izhajali so iz predpostavke, da smo ženske šibkejši spol, reševanja pa so bila dolgotrajnejša in fizično zahtevnejša kot danes. A v Radovljici je bila že pred mano reševalka zdravnica dr. Seljak in jaz sem bila pri delu dobrodošla in vedno enakovredno obravnavana. Vsi smo se zavedali, da je reševanje timsko delo: nekdo prestavlja, drugi nese, tretji skrbi za pacientovo zdravje. Nikoli ni bilo pomembno, kdo to dela, vedno so bili kolegi reševalci samo veseli, da je bil z njimi zdravnik. V GRS je med reševalkami tudi danes največ žensk zdravnic in medicinskih sester. Seveda za reševanje potrebuješ znanje in fizično moč, ampak mislim, da je med nami veliko žensk, ki vse to imajo. Zato me žalosti, da še vedno obstajajo postaje oziroma društva, ki absolutno zavračajo prisotnost žensk. Ene od mojih kolegic niso sprejeli ne v Mojstrani ne v Kranjski Gori. Žal.

Se na te stalno izjemne razmere ter čustveno intenzivne, fizično in psihično naporne delovne razmere človek kdaj navadi? Kje dobite moč in energijo, da prenesete vse te pritiske?

Kot anesteziologinja tudi v bolnišnici v glavnem delam v intenzivnih in urgentnih panogah. Pa vseeno je na terenu zelo drugače, ker si sam, edini zdravnik, pogosto s premalo opreme, način dela pa je izrazita improvizacija. Pomembno je tudi, kako se konkretni dogodki končajo. Ko v nekaj ogromno vložiš in se konča dobro, imaš neverjetno dober občutek, ki te napolni z energijo. Če se konča slabo, in mnogokrat se, je obratno. Takrat si moraš vzeti čas zase. Meni je vedno najbolj pomagalo, da sem šla v naravo, se nadihala svežega zraka, se odmaknila od običajnega življenja in se s kom pogovorila.

Ste se z leti utrdili?

Na stres se ne navadiš, le iztrošiš se lahko. Za prenašanje tako velikih pritiskov ljudje nimamo neomejene kapacitete. Enih se dotakne bolj, drugih manj. Mene se zelo. Tragične zgodbe v hribih, kamor se ljudje odpravijo, da se bodo imeli lepo v naravi, potem pa je nenadoma vsega konec, so me vedno prizadele.

Posebno v zadnjih letih se, sploh na družbenih omrežjih, tako rekoč ob vsakem reševanju v gorah razvije debata o tem, da bi moralo biti reševanje plačljivo. Kakšno je vaše mnenje?

Absolutno narobe je o tem spraševati nas, ki rešujemo. Mi to, kar delamo, delamo zato, da pomagamo, ne zato, da služimo. Seveda točno vemo, da so nekatere nesreče posledica neumnosti, nekateri dogodki pa pač nesreče. Ampak kje postaviti mejo? In kdo jo bo? Jaz že ne. V danem trenutku sem zato proti temu, da bi se za reševanja v gorah plačevalo.

Ste bili kdaj pri reševanju jezni na koga, ki se je ponesrečil zaradi »neumnosti«?

Oh, kaj vse smo doživeli ... Nekoč se je zgodilo, da so na reševalce metali kamenje. Ampak bistveno večkrat kot jezna sem bila žalostna. Spomnim se res »neumne« nesreče mladega Hrvata, ki je smučal na Krvavcu. Z dekletom sta sedela na robu, od koder mu je v globino ušla deska za smučanje. Po telefonu je obvestil lastnika, od katerega si jo je izposodil, in ta mu je rekel, naj jo gre kar iskat ali pa jo bo drago plačal. Fant je šel – in se pri tem ubil. To nesrečo sem res težko prenesla. Ne, ob nesrečah ne moreš biti jezen. Žalosten si.

Večkrat slišimo, da ljudje niso več pripravljeni pomagati drug drugemu. Kakšne so vaše izkušnje? Smo pripravljeni pomagati naključnemu neznancu, ki se je znašel v stiski?

Iz raziskav in poskusov vemo, da v primeru, ko se nekdo na primer zgrudi na javnem mestu, večina ljudi ne pomaga. Verjetno zaradi neznanja in strahu. V zadnjem obdobju se zato po vsem svetu, sploh pa po Evropi, poudarja, kako pomembno je, da oseba v takšnih primerih pristopi, pogleda, kaj se dogaja s človekom.

Dokazano je tudi, da je treba, če hočemo dvigniti odstotek preživetja pri srčnem zastoju, v določenem okolju čim več ljudi usposobiti tako, da vedo, kako pomagati. Velikokrat se namreč zgodi, da ljudje, ko se nekdo onesvesti, pokličejo prvo pomoč in potem samo čakajo. Tistih deset, petnajst minut, kolikor potrebuje ekipa, da pride, je pogosto usodnih.

Zato smo razmišljali, da bi bilo o prvi pomoči ob srčnih zastojih najbolje izobraziti cele generacije. Študije iz Evrope so namreč pokazale, da se odstotek preživetja najbolj dvigne v tistih državah, kjer se oživljanja učijo pri rednem pouku v osnovnih šolah. Ampak pri nas je to spet ena do tistih stvari, ki se jih preprosto ne da izpeljati. Različne organizacije, zlasti Rdeči križ in Slovenski reanimacijski svet, si že dolgo prizadevajo, da se to uredi. Žal je šolstvo trdnjava, ki se je očitno ne da osvojiti.

Pred nekaj leti ste se sami znašli na drugi strani, kot žrtev udara strele so vaš reševali – in rešili – na Veliki planini.

Takrat se mi je življenje ustavilo, sploh nisem vedela, kaj se je zgodilo. Bila sem sredi koraka, ko me je prevzel nenavaden občutek – in to je bilo vse. Ko sem prihajala k sebi, pa šumenje, bleščanje ... kasneje zvok ljudi, ki so govorili, in panika okoli mene.

Zavedela sem se, da sem živa, zato sem moža vprašala, kako so drugi. Odgovoril je, da se mu zdi, da je s prijateljem konec ... Ne, sem bila odločna, čeprav se nisem mogla premakniti, oživljati ga je treba ... K sreči je bil ob njem takoj eden od turistov, švedski zdravnik, ki ga je oživljal. In ko je prišla ekipa nujne pomoči, je bil že toliko pri sebi, da ni bil več v smrtni nevarnosti. Tudi mene je mož takoj po udaru strele obrnil na bok, da se nisem zadušila.

Oživljanje je zaporedje ukrepov, ki se jih hitro naučiš, in zares lahko reši življenje. Zato se splača učiti. Saj ne bo preživel vsak, ki ima srčni zastoj, ampak vsaj možnost ima, če je ob njem nekdo, ki pozna temeljne postopke oživljanja. Zato si tako zelo želimo, da bi se jih že v osnovni šoli naučili vsi.

Smo v času stavke zdravnikov. Kakšen se vam zdi odnos skupnosti od zdravnikov? Ljudje se nad vami pogosto pritožujemo, ampak za nagrado revije Onaplus ste bili izbrani prav vi, zdravnica.

Sistem in organizacija zdravstva sta res katastrofalna. Žal. Kup regulativ je samo na papirju, dejansko pa se nič ne zgodi, nič se ne spremeni. Odnos do zdravnikov? Moti me, da se o nas govori kot o bogovih v belem. Morda se kdo res počuti tako, ampak povprečen zdravnik se prav gotovo nima za boga. Daleč od tega. Vsi vemo, kako težko je, ko delaš, ko trpiš z ljudmi ... Ni mi prav, da se govori samo o plačah. Vsi skupaj, pacienti, zdravniki in drugi, ki delajo v zdravstvu, bi si morali želeti nujnih sprememb na bolje. Tako kot je zdaj, ni prav, ampak za to nismo krivi zdravniki. Zdravniki in bolniki se načeloma dobro razumemo. In vesela sem bila priznanja, čeprav me je zelo presenetilo. Res delam nekaj, česar ne dela vsak. Najbrž je moje delo res lepo in dobro, a meni se zdi naravno in samoumevno.