Telesni signali

Napisali smo nekaj misli o razumu in čustvih. Zapisali smo, da so čustva skrita v starih možganih, ki prevzamejo nadzor nad človekom, ko je v stresu. Miselno inteligentnost merimo s poznanim IQ, zavedanje lastnih čustev lahko imenujemo tudi čustvena inteligenca in jo merimo s čustvenim količnikom (EQ). Naši možgani dobivajo informacije preko zunanjih čutil (strokovno eksterocepcija), to so oči, ušesa, nos, koža, jezik. Možgani pa dobivajo informacije za uravnavanje in upravljanje človeka tudi preko telesa. To nam je manj poznano, pomembno je pa enako kot informacije iz zunanjega okolja (slike, zvok, vonj, okus, tip). Da se možgani pravilno odločajo, morajo imeti odprte vse informacijske kanale.

Možgani dobivajo informacije preko telesa na dva načina: 1. proprocepcija – tj. sposobnost zaznavanja položaja lastnega telesa v prostoru. Sposobnost zaznavanja gibanja, zavedanja napetosti mišic, položaja in gibljivosti sklepov brez uporabe vida. Gre za čutilni sistem (v mišicah, kitah, sklepih), ki nam omogoča vzdrževanja ravnotežja telesa, kako se gibamo, ali se držimo bolj naprej ali bolj nazaj, katera noga je bolj obremenjena, ali sem nagnjen v levo ali desno, ali čutim, katere mišice so napete ali ne … Vse te informacije potrebujejo možgani, da nas upravljajo v našo korist. Naša naloga je, da opazujemo, kakšne informacije dobivamo v možgane in ali lahko povečamo zavedanje telesa navzven oz. v prostoru.

2. Interocepcija – to pa je področje, ki ga največkrat spregledamo oziroma ga nočemo videti, še manj upoštevati. Poznani notranji občutki so: občutek lakote, žeje, polnega mehurja. In jih tudi znamo potešiti. Poznamo še srčni utrip in dihanje. In tu se običajno konča znanje. V resnici se pa lahko šele začne. Telo nam poleg omenjenih notranjih občutkov pošilja mnogo mnogo več informacij. V naše dobro, le mi ga moramo začeti poslušati. Zakaj v naše dobro – zato, da bodo informacije prišle do možganov in da nam bodo z več informacij možgani bolje pomagali. V našem telesu so skriti občutki (informacije za možgane): občutek tesnobe v prsih ali pljučih, rahlo tresenje ali notranji drget, mravljinci, občutek kepe v želodcu ali v trebuhu, ščemenje, občutki teže po celem telesu ali v delih telesa, pritisk v ledvenem delu hrbta, mrzle roke ali noge, metuljčki v trebuhu, trzanje vek, stiskanje v srcu, glavoboli in migrene, pričvrščena neznana gmota v drobovju, hitro ali počasno pretakanje krvi po žilah, napihnjene roke, pritisk v čeljustih, pretakanje nečesa med trebuhom in pljuči, nekaj ujetega okoli srca … Vsi ti občutki so edinstveni za človeka in pogosto jih je zelo težko ubesediti. Aparature jih ne morejo zaznati, čeprav človek ve, da so v njem. Vsi ti občutki ždijo v nas in čakajo, da jih spustimo do možganov. Le prej se jih moramo zavedati in občutiti.