Vrnitev v Reims

»Kar se mene tiče, sem globoko v sebi ves čas čutil pripadnost nekemu razredu. Kar pa ne pomeni, da sem pripadal razredu, ki se zaveda samega sebe. Lahko se zavedamo pripadnosti razredu, ne da bi se ta razred dojemal kot razred ali kot 'razločno definirana skupina', vendar pa kot skupina, katere resničnost ljudje kljub vsemu izkusijo v konkretnih situacijah vsakdanjega življenja. Na primer, ko je mama naju z bratom v pouka prostih dneh odpeljala k ljudem, pri katerih je čistila. Medtem ko je delala, sva čakala v kuhinji in poslušala gospodarico, ki ji je naročala, naj naredi to in ono, ter jo ogovarjala s pohvalami in grajami. (Nekega dne ji je rekla: 'Zelo sem razočarana; ne morem vam zaupati.' In mama je prišla v solzah v kuhinjo, prestrašila sva se, ko sva jo videla tako. In kakšen gnus še vedno čutim, ko se spet spomnim na to – ah! ta ton v glasu! –, do tega sveta, v katerem poniževanje zdrsne z ustnic vsako sekundo, in sovraštvo, ki sem ga iz tistega časa ohranil do razmerij moči in hierarhičnih odnosov.) Predstavljam si, da so imeli pri Raymondu Aronu doma hišno pomočnico in da mu v njeni navzočnosti nikoli ni prišlo na misel, da pa se je ona 'zavedala pripadnosti družbeni skupini', ki ni bila njegova, njemu, ki je najbrž igral tenis, medtem ko mu je ona likala srajce in na ukaz njegove mame pomila tla v kopalnici, njemu, ki se je pripravljal, da bo nadaljeval študij na prestižnih šolah, medtem ko so se njeni otroci, njegovi vrstniki, pripravljali za delo v tovarni ali pa so tam že delali. Ko vidim njegove mladostne in družinske fotografije, se na njih kaže meščanski svet v vsem svojem samozadovoljstvu (samozadovoljstvu, ki se zaveda samega sebe, ni dvoma). In tega ni opazil? Niti za nazaj ne? In to naj bi bil sociolog!« (str. 74–75)

Gornji odlomek je iz ene boljših knjig, kar sem jih prebral v zadnjih letih. Napisal jo je Didier Eribon, francoski filozof, sociolog, analitik francoske družbe in njenega intelektualnega življenja. Nekateri k njegovim oznakam dodajajo še to, da je homoseksualec. Eno od vprašanj je, kaj se je v zadnjih desetletjih zgodilo z delavskim razredom, ki se je očitno odpovedal razrednemu boju in sprejel neoliberalno ideologijo. Ko je bil Didier še otrok, so tako rekoč vsi proletarci volili francosko KP, zdaj mnogi volijo Marine Le Pen. Zakaj? Ker naj bi družbe in razredov sploh ne bilo več, so samo še atomizirani posamezniki, ki protestirajo kot »rumeni jopiči« … Eden od neoliberalnih ideologov je bil tudi razvpiti Raymond Aron, ki ga Eribon kritizira v navedenem odlomku.