Odgovor

Odgovor na pismo Francija Kindlhoferja, ki je bilo v Gorenjskem glasu objavljeno 2. februarja 2024

Pismo je bilo vredno prebrati, saj zelo dobro odraža svojstven pogled na našo preteklo zgodovino in na aktualne dnevne packarije, ki si jih v obilni meri privošči trenutna oblast. Tokrat se je obregnil ob vsebino članka, ki je bil zamišljen kot najnujnejše pojasnilo osmrtnici z nenavadno vsebino, ki je bila hkrati objavljena v Gorenjskem glasu. Zanimivo je, da ga je zbodla vloga pravosodja, od katerega moramo vselej zahtevati uvodno sodelovanje v procesu načrtovanega spravnega, ali boljše povedano, pomiritvenega procesa. Pravosodje je namreč tisto, ki je dolžno na zakonit način odgovoriti na jasno postavljeno vprašanje: Kaj je v resnici zagrešila ubita žrtev, da jo je kot kazen doletela kruta smrt? Gledano postopkovno je sodišče na tako uradno zastavljeno vprašanje dolžno sprožiti sodno preiskavo storjenega zločina in na koncu popolnoma nedvoumno odgovoriti na vprašanje. Če sodišče ugotovi, da obstajajo dokumenti, ki potrjujejo sume in trditve o žrtvini krivdi, mora to sodno razglasiti in zraven natančno navesti vse dokumente, ki podpirajo tako odločitev. Če se izkaže, da ne obstajajo nikakršni dokumenti, ki bi bili obremenilni, mora žrtev posthumno razglasiti za brezprizivno nedolžno. Gre torej za temeljni sodni dokument, na žrtvinem živečem sorodstvu pa je, da se odloči, kaj bo storilo. Možnosti je več, pa ne bi razpredal dalje. V primeru g. Antona Umnika je sodna preiskava pokazala nedvoumen rezultat, kar dokazuje ustrezen sodni dokument, in sorodniki so se odločili, kot so se!

Opažam, da me veliko ljudi v moji pobudi za pomiritev ne razume, zato bom moral bolj podrobno opisati proces za dosego pomiritve, kakor ga vidim sam. Da imam prav, dokazujejo trije doslej izvedeni postopki, na katere sem zelo ponosen, še bolj pa na vse prizadete, ki so razumeli in stopili na predlagano pot.

Dejstvo je, da so rdeči zločinci tako rekoč do potankosti naštudirali, kako je treba z ljudstvom, in zelo dobro so pri tem načrtovanju upoštevali časovno komponento in še zlasti komponento permanentnega strahu, oboje pa nalaga debele plasti prahu pozabe, to pa, prefinjeno in zahrbtno, najbolj ubija spomin. Kakor vidimo, njihovo, prav tako rdeče potomstvo v silni želji ohraniti kontinuiteto oblasti ne izbira več sredstev pritiska, le zahrbtno ubijajo še ne!

Nerazumljivo velika množica zavedenih slovenskih človeških ovac vedno znova naseda lažem in številnim mojstrskim trikom zavajanja ter zvesto sledi »tekovinama revolucije« in celi vrsti prefinjeno spretnih sprotnih zavajanj, proti katerim drugače misleči, desnica, če hočete, nikakor ne najde učinkovitih poti in sredstev, s katerimi bi odprla Slovencem oči in odstrla pogled na resnice preteklosti in bi se lahko končno začeli pošteno pogovarjati o pravi, zdravi in ne namerno invalidni demokraciji, kakršno nam je od devetdesetih dalje z vrsto ideoloških in političnih trikov in direktnih prevar vsilila levica.

Definicija demokracije je pravzaprav zelo enostavna in direktna in danes kršena v maksimalno možni meri in niti nerodno ni levici (beri: ponosnim naslednikom) najprej predlagati in nato enostavno z zakonom, ki zapira prosto pot v vse glavne medije v državi, hermetizirati vsakršen dostop do širše javnosti in onemogočiti narodu svobodno izbiro in opredelitev za tista mnenja in besede, ki ne pritrjujejo in ploskajo »genialnim« idejam vodilnih občudovalcev levice. Vsekakor daleč od odprte, poštene demokracije! Valjamo se v nagnusni, zaudarjajoči močvari, ki jo moramo imenovati demokracija.

Spomenka Hribar je pred leti ugotovila, da bi morda bil že čas za spravo v globoko ranjenem in razklanem slovenskem narodu. Ni bilo težko ugotoviti, kaj je bil njen pravi cilj in kako ga doseči. Naj vprašam: Kakšni so rezultati vseh dosedanjih spravnih poskusov in koliko časa je trajalo, da je desnica končno ugotovila, kako jih levica nadvse spretno ves čas vleče za nos, in kakšne so metode in sredstva, ki jih pri tem uporablja? To je prefinjena igra na čas in strah in zaradi nespametnih osebnih zamer in sporov desnica v tej bitki še vedno in vedno močneje izgublja.

Toda glej! Nepričakovano in kot popolno presenečenje zaradi neobičajnosti, skoro bogokletnosti, iz ostrašene in opljuvane desnice v imenu žrtve prileti strahovit, večini naroda nedoumljiv in predvsem z ničimer ubranljiv udarec v obliki žrtvinega osebnega odpuščanja znanemu ali neznanemu zločincu, ki si je drznil sam, ali po povelju nadrejenega, dvigniti roko nad sorojaka! Prileti iz vrst prizadetih potomcev nekdanjih žrtev, naslovljeno osebno na zločinca in namenjeno predvsem zločinčevim potomcem, kajti nepopravljivo dejstvo je, da so vsi nekdaj neposredno vpleteni danes že pokojni. To je prav gotovo najvišje moralno etično dejanje, ki ga lahko stori človek, veren ali neveren!

Vedeti pa moramo, da je storjeno zločinsko dejanje sicer odpustljivo, nikoli pa ne sme biti pozabljeno, in dolžnost države je, da stori vse, kar je v njeni moči, da se odkrije, imenuje in posthumno tudi kaznuje vse tiste, ki so s svojimi idejami, odločitvami in dejanji zakrivili ta strahotni razkol v slovenskem narodu. Žal, te stopnje zrelosti slovenski narod še ni dosegel, toda resnica o dogodkih iz naše polpretekle zgodovine, ki je v vsakem primeru ključ do pomiritve, bo slej ko prej prišla na dan! In čeprav je sestavljena iz tisočerih drobnih, strahovito krutih resnic, bo njena združena moč opravila svoje. Žal, potreben bo čas, mnogo časa, toda čas za resnico že trka na vrata!

Peter Hribar