Klasika nad Vršičem

Mala Mojstrovka (2332 m n. m.) – Vršič je idealno izhodišče za ture v visokogorje. Sploh v kopnih letnih časih. Pozimi, če je preveč snega oz. cesta ni splužena, vrhove nad njim obiščejo redki posamezniki. Klasična zimska tura je Mala Mojstrovka.

Zimski vzpon na Malo Mojstrovko je priljubljen gorniški cilj. Zaradi možnosti visokega izhodišča je njen vrh pogosto obiskan, a ne smemo pozabiti, da so poletna melišča nad Vršičem pozimi plazovita in zato precej nevarna. A če spremljamo vremensko napoved in lavinski bilten, je vzpon lahko v en sam užitek. Predvsem pa varen!

Najbolj priljubljen in tudi najbolj varen zimski vzpon na Malo Mojstrovko je vzpon čez Grebenc, se pravi po poletni običajni južni poti. Če z Vršiča pogledamo proti Mojstrovki in Nad Šitom glavi, je na levi strani velik plaz, ki poleti predstavlja več kot udoben sestop po melišču. Odvisno od snežnih razmer, a običajno pozimi začnemo vzpon kar direktno navzgor po tem melišču. Z zimsko opremo se opremimo že na Vršiču: čelada, dereze, cepin. In tukaj naj opozorim: če imate opremo in je ne znate uporabljati, vam ta ne bo nič pomagala. Torej, preden se podamo v visokogorje, ponovimo, kako se ustavljamo s cepinom. To je manever, ki bi ga moral obvladati vsak, ki pozimi hodi v gore, saj je od tega odvisno naše življenje, če pride do zdrsa na snegu.

Ob našem vzponu je bil sneg trd, nič se ni prediralo. Vzpon je strm in gre kar direktno navzgor. Zaradi strmine vzpona je napredovanje hitro. Ker smo bili poleti na Mali Mojstrovki že velikokrat (še eno pravilo, ki ga je treba spoštovati: pozimi hodimo v tiste gore, ki smo jih obiskali že poleti!), vemo, da se z višino približujemo običajni markirani poti, ki z Vršiča pelje proti škrbini Vratca. Mi nadaljujemo kar direktno navzgor, saj je tako pozimi najlažje. Tik pod vrhom, preden stopimo na Vratca, je grapa najbolj strma. V tem delu je pozimi najbolj nevarno, saj je sneg običajno napihan, lahko se naredi tudi kakšna opast, ki samo čaka, da pade v dolino. Z Vratc nadaljujemo desno čez Grebenc. Hodimo skozi ruševnat svet, ki ga morda zaradi količine snega niti ne bomo opazili. Po običajni markirani poti nadaljujemo proti vrhu Male Mojstrovke. Varianti sta sicer dve: lahko hodimo levo od grebena ali pa po grebenu. Odvisno od snežnih razmer. Če se odločimo za vzpon direktno po grebenu, se izogibajmo robu, kjer znajo biti opasti.

Vrh Mojstrovke nam ponudi čudovit razgled, sploh če imamo srečo z vremenom. Gore v svoji zimski, deviško beli preobleki so še lepše. Na dosegu roke imamo kolos Julijskih Alp – Prisojnik, na njegovi levi strani so Dolkova Špica, Škrlatica, Oltarji, Ponce, Lipnica, Frdamane police, Rigljica, Rušica. V ozadju Prisojnika se pokaže slovenski očak Triglav. Pogled proti jugu se ustavi na Bavškem Grintovcu, pred nami pa je greben Velike in Zadnje Mojstrovke, ki daje slutiti, da so za njima Travnik, Šite in prelep Jalovec, ki mu družbo dela Mangart. Pa greben Vevnice, Struga in greben Rateških Ponc. Spodaj, pod nami na severni strani, sta Slemenova špica in Ciprnik.

Z vrha sestopimo po poti vzpona, po Grebencu do velikega plazu in po njem nazaj na Vršič.

Nadmorska višina: 2332 m
Višinska razlika: 730 m
Trajanje: 5–6 ur
Zahtevnost: 3 / 5