Umetnost je mir

Tako je svojo poslanico ob svetovnem dnevu gledališča naslovil norveški pisatelj in dramatik Jon Fosse, lanskoletni Nobelov nagrajenec za književnost. Umetnost omogoča, da lahko drugačno, tudi tuje, razumemo kot univerzalno, saj dobra umetnost edinstveno vsakega posameznika zmore združevati z univerzalnim, v stavku povzemam piščeve misli in ga citiram: "S tem umetnost razbija meje med jeziki, zemljepisnimi regijami, državami. Tako zbližuje ne le tisto, kar je značilno za vsakogar od nas, ampak po svoje tudi značilnosti skupin, na primer posameznih narodov." V nadaljevanju ugotavlja, da je torej umetnost najboljši način zbliževanja nasprotij in je ravno obratna od pristopa nasilnih konfliktov, ki so vse pogostejši. Pristopa, da je treba vse tuje, drugačno izničiti na najbolj krute načine, kot jih poznata vojna in terorizem. "Vojna in umetnost sta nasprotji, prav kakor sta nasprotji vojna in mir – tako preprosto je," zapiše Fosse. "Umetnost je mir."

To seveda velja za umetnost v širšem smislu, ne zgolj za dramatiko in gledališče, ki prav v teh dneh – sicer s poudarkom na slovenski dramski besedi, ki pa govori tako z narodovim kot univerzalnim jezikom –, praznuje na Tednu slovenske drame v Kranju. Teden, ki se že nekaj let širi v dva, je danes nekje na polovici, tako kar se tiče predstav kot bogatega spremljevalnega programa, namenjenega tako gledališki stroki kot širšemu občinstvu.

Doslej sem si ogledal štiri uprizoritve, med seboj tematsko in žanrsko različne, izvedene v drugačnih avtorskih pristopih, a prav vse z univerzalnim sporočilom z začetka pisave, ki jo pravkar berete. Naj na tem mestu vendarle posebej omenim uprizoritev z naslovom Juriš, ki govori o dveh mladeničih, Karliju in Francetu, pesnikih, ki sta svoji življenjski poti končala v vrtincu vojne. Na nasprotnih straneh. V svojih kratkih življenjih sta ustvarila dovolj, da se ju spominjamo, v današnjem času obeh. Žal nikoli ne bomo izvedeli, kaj vse bi še lahko napisala.

Zato pustimo umetnosti življenje in dajmo moč ustvarjalcem, ki tega ne počno zaradi denarja, ampak s srcem in iz drugih, plemenitejših vzgibov. Naj zgolj mimogrede – morda pa tudi v razmislek – dodam podatek, da je v letu 2022 v slovenskih gledališčih vključno z obema operama in pri različnih gledaliških producentih ustvarjalo 1340 zaposlenih in kar 3036 zunanjih sodelavcev. Vsem njim velja dati glas. Več kot polovica predstav na Tednu slovenske drame je razprodana, pri drugi polovici morda ostane praznih le nekaj sedežev. Ljudje si želimo umetnosti, zato so aplavzi vselej glasni – prinašalcem miru, ne vojn.