So najlepše pesmi že napisane

Ob svetovnem dnevu poezije so v Knjižnico dr. Toneta Pretnarja Tržič povabili na literarni večer z naslovom So najlepše pesmi že napisane, posvečen stoti obletnici rojstva tržiškega pesnika Franca Pavčiča - Rada.

Nedavni literarni večer je pripravila tržiška izpostava Javnega sklada za kulturne dejavnosti, pesmi Franca Pavčiča - Rada sta interpretirala Janez Kikel in David Ahačič, člana Mladinskega gledališča Tržič. O pesnikovem življenju in delu je govoril doc. dr. Drago Papler, njegov poznavalec in avtor elektronske knjige Brleča luč v somraku – monografija pesmi Franca Pavčiča Rada v prispodobah fotografskih motivov. Projekcijo fotografij je na violini spremljala Tina Žugelj.

Franc Pavčič je bil rojen leta 1923 v Sladojevcih na Hrvaškem v železničarski družini. Od mladih let so ga vsi klicali Rado. Kot je dejal Drago Papler, je očetov čustven in zasanjan pesniški navdih podedoval tudi Franc. Družina se je večkrat selila, leta 1940 v Tržič. Franc je obiskoval kranjsko gimnazijo, po izbruhu vojne je leta 1941 šolanje nadaljeval v Beljaku. Takrat je tudi začel pisati pesmi, a je bil iz šolskih klopi mobiliziran v nemško vojsko. Po vrnitvi se je zaposlil v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič, vključil se je v tržiško kulturno delovanje. Medtem je opravil maturo v Kranju in se odločil za študij na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. »Ker je bil kot študent zelo zadržan, je pisal svoje občutke in doživetja in tako so nastale pesmi,« je pojasnil Papler.

Franc Pavčič je v Tržiču spoznal svojo bodočo ženo Jožico, dekliško Belhar. Kot diplomirani inženir elektrotehnike se je zaposlil v kranjski Iskri, nato v ljubljanski enoti telekomunikacij. Leta 1964 je začel poučevati v Šolskem centru Iskra in kasneje na Srednji tehniški šoli v Kranju. Kot je dejal Papler, mu je bilo pisanje pesmi beg iz tehniškega zmehaniziranega vrveža. »Pisanje pesmi mu je bila protiutež za uravnovešenje njegovih misli, nazorov in dejanj ter za delno sprostitev.« Franc Pavčič - Rado je umrl leta 1986, pokopan je na tržiškem pokopališču.

Zrel iskalec podobe sveta

Kot je povedal Drago Papler, njegova srečanja s poezijo Franca Pavčiča - Rada segajo v drugo polovico sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je svojega profesorja elektrotehnike začel spoznavati tudi kot literata. »Začutil sem iskreno, globoko razmišljujočo dušo, ki se iz materialne vsakdanjosti vse pogosteje umika v svoj svet in občutja veselja ter tudi vse večje otožnosti izliva v obliki pesmi na papir.« Pesmi je objavljal v tovarniškem glasilu Iskra in sodeloval v Iskrini literarni sekciji. S svojo strokovnostjo in človeško neposrednostjo se je skušal približati mladim, kot človek je bil skromen, kot pesnik zrel iskalec podobe današnjega sveta, ga opiše Papler.

Prispodobe pesmi v fotografijah

Ko je Drago Papler leta 1999 pripravljal prispevke in fotografske motive za knjigo Kriških 50 planinskih let, je podoživljal utrinke iz pesmi in jih ujel v prispodobah fotografskih motivov. »Našel sem veliko vzporednic med Pavčičevimi pesmimi in svojimi fotografijami kot odrazom mladosti, čutenja, impresij in občutkov.« Brleča luč v somraku, na novo odkrita pesem iz rokopisa Franca Pavčiča - Rada, pa se mu je ponudila kot asociacija na nitke električnih daljnovodov, ki pustijo vtise. Do izdaje tiskane knjige še ni prišlo, spomin se je ohranil v elektronski knjigi Brleča luč v somraku.

Steklena vaza

Včasih si steklena vaza.
V njej ni rož.
Skoznjo gledajo ljudje.
Tudi vanjo.
Ne vidijo ničesar,
ker v njej ni rož.
V njej ni vode.
Je vsa steklena.
Okoli nje meglica
tihih sanj …
Skoznjo gledajo ljudje.
Ne vidijo ničesar,
ker v njej ni rož,
ker v njej ni vode …

(Zbirka Naša izpoved 1979, Zbirka Iskre 1981)