Kam na dopust

Vprašanje, s katerim se je med velikonočnimi prazniki ukvarjalo precej ljudi.

Kolegica, ki ima dnevno opravka z rezervacijami turističnih aranžmajev v tujini, pravi, da so jo že prvi dan po praznikih zasuli z rezervacijami za dopuste v času poletnih počitnic. Ko sem jo vprašala, ali kakšna turistična destinacija prednjači, je odgovorila, da bi težko rekla, da prevladujejo samo rezervacije za recimo Egipt ali pa samo za Hrvaško. »Vsakega po malo.«

Tisti, ki radi potujejo, jim denarnica to dopušča, imajo čas in se odločijo za cenejše turistične aranžmaje, so se hitro naučili, da »last minute« ponudb oziroma ponudb v zadnjem trenutku že nekaj časa praktično ni več. Tako že nekaj mesecev prej oprezajo na spletu za najboljšimi »first minute« ali zgodnjimi ponudbami in sledijo popustom, ki lahko pomenijo tudi do trideset odstotkov cenejši aranžma na osebo. Cene aranžmajev za čas prvomajskih počitnic so seveda času primerno višje, podobno kot za novoletne praznike ali za čas, ko velja, da je v deželi, kamor potujete, višek turistične sezone.

V bistvu je težko reči, da obstaja neko pravilo za kar koli, za zgodnjo ali pozno rezervacijo.

Ljudje so in bodo potovali. Vedno najdejo način. Gredo pač brez agencije, si potovanje načrtujejo sami. Spustijo nivo želenega, iščejo najboljše razmerje med tistim, kar dobijo, in zanje še sprejemljivo ceno. Precej več berejo ocene na različnih družbenih portalih, iščejo fotografije popotnikov, ne zaupajo tistim z najlepšim sončnim zahodom, ki so ga objavili vodstvo hotela ali uslužbenci turizma neke destinacije.

Seveda obstaja razlika v generacijah, pa tudi človek se z leti spreminja. Marsikdo, ki se je rodil v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, je vzgojen tako, da če ni denarja, potem se ne potuje; najprej »štalca«, potem »kravca« in podobno. In tako se ob številnih objavah fotografij turkiznega neba, palm in pisanega podvodnega sveta na priljubljenih družbenih omrežjih človek včasih sprašuje, kako lahko nekdo toliko časa potuje, kako mu to uspe finančno in ali je zadeva sploh realna. Živimo sicer v posebnem času, času digitalnih nomadov, času, ko osnovnošolke razmišljajo o tem, da bodo po poklicu influenserke oziroma vplivnice, a vseeno: mogoče se ljudje preprosto nočejo ali ne morejo odpovedati potovanjem, tudi če to pomeni, da jih plačujejo s kreditno kartico, na obroke, vzamejo zanje posojilo. Težko »izpustijo« občutek, ki pride s potovanjem in objavami na spletu: da so nekje bili. Pa četudi so obiskali Maldive v času deževne dobe in jih je vsak drugi dan »pralo« …