Mala in velika sestra

Mala Paklenica (650 m n. m.) – Za obisk Paklenice je v poletnih mesecih prevroče. No, vsaj zame. Meseca aprila, maja ali pa jeseni je obisk tega čudovitega kanjona edinstveno doživetje. Iz Male v Veliko Paklenico.

Nisem ljubiteljica morja v vročih poletnih mesecih. Vročina je neznosna, ravno tako gneča. Nikjer nobenega miru. Z velikim veseljem pa morske kraje obiščem pred ali pa po sezoni, torej aprila, maja in septembra, oktobra. Okrog prvomajskih praznikov v zaledju morja, pod Velebitom, v Paklenici, slišimo predvsem slovenske besede. S kančkom sreče se bomo morda lahko že kopali v morju. Ker je Paklenica tudi precej turistična, predlagam, da se iz Male Paklenice odpravimo v Veliko Paklenico. Redko koga bomo srečali.

Kanjon Male Paklenice je malce krajši od Velike, v povprečju je širok med 400 in 500 metri, na najbolj ozkem delu pa le deset metrov. Stene na obeh straneh se dvigajo več sto metrov visoko. Pot je divja, težje prehodna, vsekakor pa Paklenico doživimo na precej prvinski način.

Z izhodišča, kjer plačamo vstopnino v kanjon, nas markacije vodijo po zložni stezici, posuti z borovimi iglicami. Kanjon je v tem spodnjem delu še izrazito širok. Ko se začnemo približevati stenam, kanjon postaja bolj ozek in ponekod temačen. Markacije nas vodijo po levi, pa spet po desni strani kanjona. Vmes splezamo čez apnenčaste balvane. Kamen drži. Pot je odlično markirana in nas vodi čez najlažje prehode. Višino vztrajno pridobivamo. Potrebna je previdnost, sploh med vzpenjanjem po zagruščeni poti ter med plezanjem čez balvane. Proti koncu kanjona se nam z desne strani pridruži pot, ki vodi skozi kanjon Orljača. Mala Paklenica se tukaj razmakne. Iz hudourniške doline nas steza usmeri v levo. V prijetnih okljukih pridobivamo višino, ko dosežemo kraško izravnavo Njive Lekine, kjer je razpotje mnogih poti. Nadaljujemo v smeri zaselka Jurline. Prijetna pot skozi borov gozdiček je prav navdušujoča. Iz Jurlin lahko nadaljujemo proti Anića kuku, ki je znan po številnih plezalnih smereh, lahko pa sestopimo do Anića luka in nadaljujemo dokaj strm sestop do – lahko rečem – magistralke, glavne poti, ki vodi po kanjonu Velike Paklenice. Ko dosežemo pot, zavijemo levo in sestopimo do vhoda v park. Magistralna pot vodi mimo številnih plezalnih smeri različnih težavnostnih stopenj. Ko dosežemo parkirišče na vhodu, na levi strani zagledamo mostiček, ki ga prečimo, in že smo na učni stezi (Poučna staza), ob kateri stojijo številne informacijske table o favni, flori in zgodovini tega dela Dalmacije. V vasi Parići zavijemo levo, čaka nas nekaj vzpona, nato pa dosežemo zaselka Jusupi in Jukići in že smo nazaj pri jeklenem konjičku, na začetku kanjona Male Paklenice.

Omenjena tura je izvedljiva skozi celo leto, je pa pametno preveriti, kako je s prehodnostjo Male Paklenice v primeru daljšega časa obilnega deževja. No, pa niti ni nujno, da deževje traja daljši čas, saj se vode spremenijo v hudourniške, ki imajo izjemno moč.

Naj na koncu omenim, da imamo slovenski planinci, ki smo člani planinskega društva in imamo veljavno planinsko izkaznico, popust pri vstopnini v park.

Nadmorska višina: 650 m
Višinska razlika: 700 m
Trajanje: 8 ur
Zahtevnost: 4 / 5