Babištvo jo plemeniti

V svetu porodnih sob, polnem srečnih in nepredvidljivih trenutkov, se vsak dan rojevajo nove zgodbe. Pomembno vlogo v teh zgodbah igrajo babice, ki so pri porodih nepogrešljive.

Kranj – V Narodni galeriji so podelili Unescovo listino o vpisu babištva na reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Listino je predstavnicam Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije ter združenju Naravni začetki izročila ministrica za kulturo Asta Vrečko. V luči podelitve in svetovnega dne babic smo se pogovarjali z diplomirano babico Heleno Stare iz kranjske porodnišnice.

Helena Stare, diplomirana babica Bolnišnice za ginekologijo in porodništvo Kranj, je na poklicno pot babištva stopila leta 2019, sprva kot študentka. Pred tem je v kranjski porodnišnici v prvem in drugem letniku študija voluntirala, v tretjem pa opravljala obvezno praktično vsebino. »Morda se nekoliko čudno sliši, ampak res sem čutila, da sem poklicana za ta poklic. Kot da bi mi nekdo, neki notranji glas, rekel: Helena ti imaš take lastnosti, da moraš biti babica. Babištvo me bogati in plemeniti kot osebo,« je dejala. Prava babica je po Heleninih besedah odgovorna, empatična, skrbna, srčna, komunikativna, zanesljiva, v dobri fizični kondiciji, mirna, a hkrati tudi hrabra in odločna. »Včasih pride do kakšne urgence, zato je zelo pomembno, da ohraniš mirnost, to mirnost preneseš tudi na žensko in ji ne vzbujaš dodatnih skrbi ter strahov.« Tipični delovni dan babice je izredno raznolik. Kot je povedala Helena Stare, je to služba, na katero se ne moreš pripraviti. Vsak dan prihajajo namreč nove situacije, hkrati pa tudi noben porod ni popolnoma enak drugemu.

Zelo natrpan študij

V nadaljevanju beseda nanese tudi na sam študij. Kot je pojasnila, je študij babištva v veliki meri zadostil njenim pričakovanjem, predvsem pa jo je veselil velik poudarek na praktičnem izobraževanju. »Poklic babice je poklic, kjer moraš biti strokovno podkovan, vendar največ štejejo praktične izkušnje. Zato mi je bilo zelo všeč, da so v izobraževanje vključili veliko praktičnih vsebin, vendar je študij precej intenziven in natrpan. Meni osebno celo preveč natrpan, sploh prvi in drugi letnik.« Najbolj so se ji v spomin vtisnile praktične vaje iz kranjske porodnišnice, ki so bile po njenih besedah dobra popotnica za naprej, saj so sodelavke pridobile zaupanje vanjo in tudi ona v njih. Študij babištva ima ob prevelikem vpisu precej visoke omejitve, v preteklih letih so dosegle tudi več kot 95 točk. Tudi ko se je na fakultetno pot podala Helena, so bile omejitve visoke, za redni študij ji je zmanjkalo 0,80 točke. »Vseeno me to ni ustavilo, fakulteta je takrat prvič razpisala tudi deset izrednih mest. Takrat je bilo zaznati kar nekaj napetosti med študenti, saj je bil izredni študij popolnoma enak rednemu, razen da nas je deset konkretno plačalo,« je dejala Helena in dodala še, da se ji zdijo tako visoke omejitve pretirane, bolj primeren bi se ji zdel način presejanja v smislu psiholoških testov. »Ocene oziroma podlaga iz srednje šole se mi ne zdi ustrezen način presojanja, ali si primeren za delo z ljudmi, ali si dovolj empatičen. Imeli smo situacijo, ko se nekateri niso vpisali in so ostala štiri prazna mesta. Zapolnila so jih dekleta z zelo nizkim srednješolskim povprečjem, ki so v prvem mesecu ugotovila, da to ni zanje. Nepošteno je, da vzameš mesto nekomu, ki si to res želi.«

Velik poudarek na sodelovanju

Novodobne smernice pri porodih so si v porodnišnicah različne, in kot je povedala Helena, se ženske navadno že pred porodom pozanimajo, kateri načini in katera porodnišnica jim najbolj ustreza. »Vsekakor pa je treba upoštevati želje nosečnic, veliko je prilagajanja, poskušamo jim priti kar se da naproti, ampak poroda tako ali tako ne moreš predvideti vnaprej. Zato se mi zdi zelo pomembno, da z nosečnico že pred porodom vzpostavimo dober odnos. V kranjski porodnišnici to omogočamo, lahko pridejo na individualni posvet, nas spoznajo in pridobijo zaupanje.« Helena Stare je poudarila tudi pomen komunikacije in dobrega sodelovanja v ekipi. Včasih se namreč zgodi, da se izmena zamenja ravno pred koncem poroda. »Ekipa, ki dela pred nami, nam mora dobro predati delo, moramo biti natančni, moramo dobro sodelovati in iti v vse podrobnosti, da je stres za žensko v porodni sobi čim manjši,« je poudarila.

Več ozaveščanja najmlajših

Svetovni dan babištva letos poteka pod sloganom »Babice podpirajo zdravo okolje za zdravo življenje« in Helena je v tem kontekstu dejala, da so babice zelo pomembne pri vzpostavljanju zdravega okolja in tudi promociji zdravega življenja. Javno podobo babištva v družbi je označila za dobro, vsaj v zadnjih letih. Kot je dejala, se že na študentski ravni zelo trudijo ozaveščati javnost o samem poklicu, vseeno pa je mnenja, da bi bilo smiselno poklic predstavljati že pri najmlajših. »Recimo v osnovnih ali v srednjih šolah bi bilo smiselno predstavljati poklic. Morda celo v vrtcih. Babice spremljamo ženske od rojstva pa do smrti, zato bi bilo dobro, če nas spoznajo tudi najmlajši.«

Tudi osebje potrebuje podporo

Kot izziv na področju babištva je navedla soočanje s težkimi situacijami. Nedavno se je srečala s situacijo, ko plod dva tedna pred porodom ni več imel utripa. »Babice smo zato tukaj, da pomagamo ženskam tudi v takih situacijah, je pa to nekaj najtežjega. Zdi se mi, da je premalo poudarka in izobraževanja posvečenega temu, kako pravilno komunicirati ob takšnih situacijah. Na srečo se s takšnimi dogodki ne srečujemo velikokrat, zato pa je še toliko bolj pomembno, da smo na tovrstne situacije pripravljeni. Tudi zdravstveno osebje bi lahko bilo deležno določene podpore.«

Kot je še dejala, bi si babice želele najti svoje mesto pod soncem tudi v patronaži. Obisk mamice in novorojenčka po porodu namreč pokrivajo medicinske sestre. »Prav bi bilo, da dobimo mesto v patronaži, saj je za nami ogromno izobraževanja na področju ženske in dojenčka. Moja osebna želja pa je, da bi ostala babica v porodni sobi ter se z leti še dodatno izpopolnjevala ter izobraževala. Zdi se mi, da sem vsako leto bolj opolnomočena.«