Očara jo zvok ubranega moškega petja

S koncertom, ki bo to soboto v večnamenski dvorani Gimnazije Kranj, bo Gorenjski oktet zaznamoval desetletnico obstoja in delovanja. Pevci ga bodo posvetili pred nedavnim preminulemu ustanovnemu članu Boštjanu Jordanu. Pred koncertom smo se pogovarjali z umetniško vodjo sestava Evo Jelenc Drozg.

Se spomnite svoje reakcije – zdaj je že dobrih pet let od tega –, ko so vas pevci iz okteta prišli vprašat, ali bi prevzeli umetniško vodenje okteta?

V resnici so se name prvič obrnili že dve leti prej, ko sem ravno zaključevala vodenje zbora Vox Carniola z Jesenic, imela moža, dva majhna otroka, službo … Potrebovala sem predvsem proste večere. Potem so me poklicali čez dve leti, pred petletnico zbora, da potrebujejo pomoč. Pol leta je bilo do jubilejnega koncerta, vaje enkrat tedensko. Pomislila sem, da to bi pa bilo izvedljivo. Začeli smo delati, kmalu je prišlo še vabilo za petje na Festivalu moškega petja v Švici, ki bi moral biti junija 2019, torej samo mesec po koncertu ob petletnici. Sprejela sem tudi Švico. Potem je prišla korona, Švicarji so festival prestavili za dve leti in mojega »pol leta« pri Gorenjskem oktetu še vedno teče.

V čem ste videli izziv vodenja vokalnega sestava zrelih moških z že bogatimi pevskimi izkušnjami?

Osebno mi je zvok ubranega moškega petja med najlepšimi zvoki. Verjetno to izhaja tudi iz otroštva, ko sem rasla ob poslušanju Moškega zbora KD Kropa, v katerem je pel moj oče, pa tudi dedek in strica. Od začetka svoje zborovodske poti v šali govorim, da bom, ko bom velika, vodila moški zbor. Zanemarljivo tudi ni, da pri Gorenjskem oktetu pojeta dva sorodnika in sem želela pomagati. Sicer pa me je od nekdaj privlačila tudi ljubiteljska kultura nasploh, ne le glasbeni del zborovstva. Mogoče še bolj družabnost, stremljenje k skupnim ciljem, sodelovanje izkušenih, vse življenje predanih pevcev, ki svoj pogled in delovanje lahko prenašajo na mlajše, in podobne reči.

Kako vidite svoje delovanje v zadnjih petih letih v oktetu, v katero smer vodite pevce? Z njimi ste, kot že rečeno, nekako preživeli tudi obdobje epidemije ...

Prihajali so izzivi in smo jih sprejemali. Med korono smo delali individualno na daljavo, se občasno družili ob skupinskih klicih in čakali čas, ko bomo lahko zapeli v živo.

Desetletnica ni ravno visok jubilej, a vendarle je z rednim delom oktet v tem obdobju dosegel že marsikaj, obogatil se je tudi repertoar. Kakšen program pripravljate za jubilejni koncert?

Na koncertu bomo peli izključno slovenski program. Nekaj manj znanih skladb iz zakladnice slovenske zborovske glasbe, pa nekaj skladb, ki so jih na naročilo Gorenjskega okteta v teh desetih letih napisali Andrej Makor, Tine Bec in Katarina Pustinek Rakar, seveda pa tudi kakšno tako, ki jo imamo vsi dobro v ušesih.

Je prav z izbiro pesmi povezan tudi nastop gostje Ernestine Jošt?

Da, Ernestina bo solistka v skladbah, ki so bile napisane za oktet in sopran solo.

Desetletnica je morda prelomnica in povod za razmislek, kako naprej. To pomlad ste po dolgotrajni bolezni izgubili ustanovnega člana, basista Boštjana Jordana, ki je pred letom zadnjič stal na pevskem odru. V kakšno smer vodite Gorenjski oktet?

Boštjan je bil ustanovni član Gorenjskega okteta in gonilna sila. Do zadnjih moči je svojo energijo usmerjal v delovanje okteta. Ob glasbi se stkejo prava prijateljstva, zato Boštjanov odhod za skupino ni bil lahek. Jubilejni koncert posvečamo njemu. Hkrati pa vemo, da bi si on predvsem želel, da nadaljujemo delo. Hvaležna sem pevcem, ki so pripravljeni hoditi na vaje in se truditi, da kot skupina zvenimo kar se da dobro. Zasedbo smo malo pomladili, malo tudi okrepili. Upam, da bomo še kaj lepega skupaj naredili.