Nazaj k naravi

Nedavno sem prebirala pogovor z Markom Puschnerjem, sodelavcem točke ozaveščanja o varni rabi interneta in mobilnih naprav za otroke, najstnike, starše in učitelje Safe.si, v katerem je med drugim poudaril, naj pred objavljanjem določene fotografije na spletu desetkrat premislimo, ali jo res moramo objaviti. V nadaljevanju je povedal, da se dogaja, da otroci prosijo starše, naj ne objavljajo njihovih fotografij na spletu. Ob tem me je kar malce spreletel srh. Marsikomu se je že zgodilo, tudi meni, da je v vzgibu navdušenja objavil fotografijo, ki jo je nekaj ur kasneje (ali pa celo nekaj minut kasneje) izbrisal. Zavedati pa se moramo, da čeprav je izbrisana, nekje ostane.

Splet je preplavljen s fotografijami otrok. Nebogljeno bitje ni staro še niti en dan, pa je že ovekovečeno na družbenih omrežjih. Sončki in vesoljna sreča staršev, kar njihovi otroci so, jim dnevno pošiljajo impulze v možgane, da je preprosto treba objaviti, kako naredijo prve korake, se prvič peljejo s kolesom, prestopijo šolski prag, zaplešejo na valeti, maturirajo, diplomirajo, se poročijo … Vsa obdobja, razen manj lepih, so zabeležena, preudarnosti pa je vse prevečkrat premalo.

Po drugi strani pa taisti starši, ki so mnogokrat pravi guruji spletnih objav, telefone iz rok dajo le takrat, ko svoj zaklad malce »pocrkljajo«. Kdo v družbi še ni slišal stavka: »Boš gledal risanke?« Je ni otroške glavice, ki ne bi navdušeno prikimala. Pol ure, ura in še več časa je »kupljenega« v trenutku. Dobrohotno kramljanje staršev, kako njihov otrok zna že vse poiskati na spletu, je včasih že kar malce težko poslušljivo. Ko pa mu postaviš vprašanje, kakšne barve je nebo, te pogleda s čudovitimi očmi te barve, a odgovora ne ve. Časi, ko so otroci do poznega večera raziskovali travne bilke, hrošče, kamenje, plezali po drevesih, se skrivali v bunkerjih, ko so v poznem večeru že utripale kresničke, komajda hoteli iti spat, so minili.

Zanimivo, da se mi je ravno v teh dneh, ko sem razmišljala o tem, kako skomponirati ta zapis, zgodilo, da sem na radiu ujela oddajo, v kateri je dr. Mirjana Ule govorila o tem, da se je digitalna revolucija pravzaprav zgodila že ob koncu osemdesetih let. »Prvi potrošniki elektronskih naprav so bili starši, ki so kupovali te naprave zato, da so otroke z ulic spravili v otroške sobe,« se spominja. Dobrih trideset let kasneje se svet vrti povsem drugače.

Na tem mestu lahko zapišem: kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen. Teorija je jasna, praksa pa tudi pri avtorici tega komentarja premnogokrat šepa. Morda bi tudi domači maček imel kaj pripomniti, če bi izvedel, kolikokrat se pojavi v njenih objavah na Facebooku.