Po poteh rokovnjačev

Rokovnjaška pot, II. – Nadaljujemo hojo po Rokovnjaški poti. Zadnji dan nas bo spomnil na še enega velikana slovenskega slovstva, ki je ustvarjal v 19. stoletju, Janka Kersnika.

Prejšnji teden smo začeli hoditi po Rokovnjaški poti, ki poteka po mejah občine Lukovica. Dolga je 58 kilometrov in ima 13 kontrolnih točk. Zadnjič smo prehodili pot od Blagovice do vasi Turnše. V knjižico poti smo odtisnili osem žigov. Danes pa nadaljujemo. Čaka nas približno 24 kilometrov.

Začnemo v vasi Trnovče in začetek poti je spet asfaltirana cesta. To je ena od slabih strani poti, saj kar nekaj kilometrov na celotni poti poteka po asfaltiranih cestah. A tako je na vseh obhodnicah. Ne gre drugače. In kljub temu je lepo, saj je okoli nas ogromno kulturne dediščine, ki odslikava preteklost, ko so tod naokoli lomastili rokovnjači. Za vasjo Trnovče je vas Obrše, v Preserjah zavijemo na gozdno cesto, nato pa dosežemo vas Dupeljne, kjer na začetku vasi, pri prvem kmetu, poberemo deveti kontrolni žig. Pot se spušča, pa gre spet malce navkreber, zavije na polje in poljska pot nas vodi do vasi Rafolče. Od tam nadaljujemo do gradu Brdo, ki ga obkroža lep park. Grad je dal zgraditi vitez Janez Lamberg v 16. stoletju. Od leta 1868 pa do druge svetovne vojne so bili v gradu okrajno sodišče, davčni urad ter zapori. Med drugo svetovno vojno so grad požgali partizani. Na pročelju gradu je spominska plošča Janka Kersnika, ki je bil v gradu rojen leta 1852. Leta 1881 je po smrti Josipa Jurčiča dokončal njegovo povest Rokovnjači, sicer pa je bil tudi lastnik gradu med letoma 1883 in 1897. Pri gradu sem se spomnila njegove povesti Jara gospoda. Tukaj v knjižico odtisnemo deseti žig.

Gremo mimo gradu in skozi vas, dosežemo Lukovico, kjer gremo čez nadvoz avtoceste proti Gradišču. Pot nas vodi po cesti, nato pa zavijemo na travnik, gremo skozi gozd in že smo pred vasjo Gradišče. Sredi vasi je informacijski kozolček. Sledi vzpon do brunarice, ki je pred cerkvijo, kjer odtisnemo že enajsti žig. Do cilja ni več daleč! Od brunarice nas pot usmeri v gozd. Čez travnate poti se pot spusti do Gradiškega jezera, okrog katerega je speljana skoraj petkilometrska sprehajalna pot. Jezero je nastalo kot zadrževalnik na potoku Drtijščica, ki varuje AC Ljubljana–Maribor pred hudournimi vodami. Nekaj sto metrov gremo ob jezeru, nato pa zavijemo levo v gozd in se po dokaj strmi in pravi planinski poti vzpenjamo proti Vinjam. Čez travnike se sprehodimo do vasi Vinje, kjer pri kapelici dobimo predzadnji, 12. žig. Iz vasi nadaljujemo po klancu do križa, kjer zavijemo desno. Mimo opuščenega kamnoloma pridemo do gozdne poti proti Limbarski gori (773 m n. m.). Prehodimo tudi Palčkov klanec. Limbarska gora nam ponudi lep razgled na Kamniško-Savinjske Alpe, Julijce, zasavske in dolenjske hribe, pa tudi na del Rokovnjaške poti. Sicer pa je Limbarska gora znana po cerkvi sv. Valentina, ki datira v 17. stoletje. Odtisnemo zadnji, 13. žig. Sestopimo v vas in nadaljujemo v smeri Golčaja, ki ga po udobni gozdni poti dosežemo v pol ure. A ker smo na Golčaju že bili, pod njegovim vrhom zavijemo levo navzdol do Blagovice, kjer smo začeli 58 kilometrov dolgo pot.

Lepo speljana Rokovnjaška pot nam mestoma pričara vzdušje, ko so tod naokoli hodili rokovnjači. No, Nandeta na poti ne boste srečali. Vsaj tistega ne, o katerem je pisal Jurčič, morda pa vam bo pot prekrižal kakšen predstavnik Kersnikove jare gospode.

Nadmorska višina: 773 m
Višinska razlika: 600 m
Kilometri: 24
Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 1 / 5