Prodaja Panvite ali kako levi in desni mešetarji razprodajajo Slovenijo

Prodaja Panvite, enega zadnjih velikih agroživilskih, doslej slovenskih podjetij, hrvaškemu finančnemu skladu skupaj z novo desetletno pogodbo za uporabo 3000 ha najboljših kmetijskih zemljišč je zadnji od številnih primerov neodgovornega in nedržavotvornega delovanja levih in desnih politikov na področju kmetijstva in preprečevanja korupcije, kar dokazuje tudi njihov (ne)presenetljiv molk ob zadnjih dogajanjih.

Poudarjamo, da ne komentiramo poslovnih odločitev zasebnih lastnikov, ki imajo vso pravico do suverenega odločanja o svoji lastnini. Toda v konkretnem primeru govorimo tudi o velikih površinah najbolj kakovostnih državnih njiv v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov (SKZG), nad katerimi za dolga leta izgubljamo vpliv. In govorimo o očitno podcenjeni prodaji državnega deleža v Panviti, ki tako kot pri prodajah podcenjenih državnih deležev v nekaterih bankah in drugih podjetjih (NKBM, Fotona, Helios ...) postanejo plen neodgovornega političnega mešetarjenja levih in desnih formalnih in neformalnih odločevalcev.

Zaradi neustrezne ali vsaj nejasne zakonodaje in premalo aktivnega ali napačnega delovanja večine organov nadzora in pregona številne od teh, t. i. velikih svinjarij pri nas sploh niso kazniva dejanja.

Kako neodgovorno – ob obžalovanja vredni mlačnosti kmečkih organizacij – se do kmetijstva, podeželja, prehranske samooskrbe in varnosti obnaša vsa slovenska politika, pri čemer pa piko na i takemu odnosu postavlja sedanja vlada, najbolje dokazuje izvor hrane v slovenskih šolah, otroških vrtcih, bolnišnicah, domovih za starejše in drugih javnih zavodih in ustanovah. Od skoraj 300 milijonov evrov letno porabljenih za hrano, kar bi vsaj 5000 kmetijam lahko letno zagotavljalo več kot 40.000 evrov dodatnih stabilnih, pogodbeno vezanih prihodkov, slovenski kmetje dobijo manj kot 20 odstotkov. Ob tem pa v Sloveniji vsak dan povprečno propadejo oz. prenehajo kmetovati vsaj tri kmetije, od katerih bi jih veliko lahko, ob zagotovljenih dodatnih stabilnih prihodkih, dobilo mladega prevzemnika. To bi prispevalo k obdelanemu in poseljenemu podeželju in večji samooskrbi s hrano. Izgovor, da so pridelki in izdelki slovenskih kmetov za javne zavode predragi, dokazano ne drži, saj ob zagotovljenem odkupu pogodbenih količin kmetje lahko ponudijo konkurenčnejše cene. Res pa je, da naši kmetje težko konkurirajo tudi s straniščnimi odplakami zalivanemu egiptovskemu krompirju ali ostankom hrane iz italijanskih veletržnic, ki predstavljajo del uvožene hrane za javne zavode.

Drug kazalnik odnosa do kmetov je razdeljevanje slovenskih in evropskih investicijskih sredstev za kmetijstvo, ki jih velika agroživilska podjetja – večina jih je v tuji lasti – dobivajo nekajkrat več kot kmetije, glede na delež, ki ga predstavljajo v našem kmetijstvu.

Pri prodaji Panvite je posebno za prekmurske kmete skrb vzbujajoče tudi vprašanje, kaj bo z živilskopredelovalno industrijo v lasti Panvite, saj naj bi se že prekinjali nekateri poslovni odnosi s kmeti.

Zagotavljanje zadostnih količin hrane je poleg energije in zadostne rodnosti za ohranjanje števila Slovencev najpomembnejši strateški resurs za ohranitev naše suverenosti in obenem edini od naštetih, ki ga imamo ob ustrezni politiki v Sloveniji dovolj za zagotovitev polne samooskrbe.

Zato je pravilen odnos do kmetov, kmetijstva in najkvalitetnejših kmetijskih zemljišč toliko pomembnejši.

Med koraki za izboljšanje stanja v kmetijstvu predlagamo, da se s spremembo zakonodaje določi, da ob spremembi lastništva podjetja pride tudi do ponovnega odločanja o najemu državnih zemljišč, če jih ima v najemu tako podjetje, kot že velja za spremembe lastništva kmetij.

Za okrepitev družinskih kmetij, posebno tistih z mladimi prevzemniki, predlagamo, da se večji del državnih zemljišč v upravljanju SKZG in v uporabi velikih agroživilskih podjetij po izteku najemnih pogodb po domišljenih kriterijih odda v dolgoročni najem ali ponudi v odkup mladim kmetom.

Vsaj polovico od 235.000 ha državnih gozdov pa naj se z dolgoročnimi koncesijami odda v upravljanje kmetom, ki gospodarijo v hribovskem, gorsko-višinskem in obmejnem območju, s čimer bi se nesporno povečale možnosti dolgoročnega preživetja in razvoj prej omenjenih kmetij.

Glede na to, da so v nepredvidljivih in kriznih časih zemlja oz. njeni pridelki, še posebno žita, bistveni za zanesljivo in zadostno prehrano prebivalstva, je nujno v vseh strateških načrtih gospodarjenja z zemljo zagotoviti, da bodo slovenska zemljišča ostala naš, slovenski vir hrane – ne glede na to, ali gre za lastnike ali upravljavce in najemnike zemljišč. Za povečanje pridelave hrane in druge razvojne namene je treba izkoristiti tudi naše veliko naravno bogastvo, toplo vodo.

Država naj s preostalo strateško pomembno državno lastnino okrepi portfelj pokojninskih skladov, kar smo predlagali že leta 1996, ko je bilo tega premoženja še bistveno več in kar – tudi z nekoč našo lastnino – počne denimo Hrvaška.

Sicer pa je že davno znano, da obstajata le dve možnosti: ali si gospodar ali hlapec. Kmet, ki je prodal zemljo, je postal hlapec. Podobno velja za državo. Če država (raz)prodaja vpliv nad strateško pomembnimi panogami in strateško pomembno lastnino, kakršna je gotovo tudi najboljša kmetijska zemlja, dokazuje, da odločevalce vodi hlapčevska miselnost. Kdaj, če sploh kdaj, se bomo Slovenci začeli obnašati kot dober gospodar?

Marjan Podobnik, dipl. ing. kmet. zoot., nekdanji podpredsednik vlade
Ciril Smrkolj, nekdanji kmetijski minister
Dr. Marjan Maučec, nekdanji državni svetnik
Tone Hrovat, dipl. ing. agr., nekdanji predsednik državnega sveta
Jožef Tivadar, dipl. prav., dolgoletni pravnik na kmetijskem zadružništvu
Jože Štefko, kmet z Ivancev