Praznovala sto let

Prejšnji četrtek, 23. maja, so v radovljiškem Domu dr. Janka Benedika pripravili priložnostno slovesnost ob častitljivem jubileju: njihova stanovalka, gospa Zofija Peternel iz Krope, je namreč praznovala stoti rojstni dan.

Preživela ga je v krogu svoje družine, s cvetjem, torto in kozarčkom penine pa sta ji vse dobro zaželela tudi radovljiški podžupan Miran Rems in direktor Doma dr. Janka Benedika Alen Gril s sodelavci.

Slavljenka, ki je bila na praznični dan bistrih misli in židane volje, se je rodila kot Zofija Poljanec v Sebenjah. Doma so imeli »šuštarijo«, njen oče je bil nekaj let župan v Križah. Imela je enega brata in kar deset sester. »Domači so jo klicali Zofl. Starejše sestre so želele še kakšnega brata, zato so skupaj s starši zadnja tri dekleta, Milo, Zofko in Marto, klicali Milček, Zofl in Martl. Tudi ogovarjali so jih vse tri kot fante,« je o materinem zgodnjem otroštvu povedala hči Julija.

»Po končani meščanski šoli se je v Ljubljani izšolala za poštno uslužbenko. Prvo službo je dobila v Mariboru. Ker je bila njena mama zelo zaščitniška do vseh otrok, so ji prepovedali odhod. Dan prej so ji ata na mamino komando z desko zabili omaro, da ni mogla priti do svojih oblek. Sestra Micka, ki je že bila poročena, ji je dala na skrivaj nekaj svojega perila, v Mariboru pa je prosila za predujem plače,« opisuje pestro življenjsko pot svoje mame Julija Kordež.

Mlado poštno uslužbenko so nato selili v Križe, Tržič, Kranj, na Jesenice in v Poljane nad Škofjo Loko, kjer je organizirala kuharski tečaj, zbrala pevke ter ustanovila ženski zbor in dramsko skupino.

Nato pa je, 32-letna, prišla v Kropo. Prvo leto službovanja je živela pri zakoncih Šolar; gospa Gizela jo je klicala Zofi in tako ji pravijo še danes. Prav v Kropi je spoznala moža, mladega Franceljna Peternela.

V veliki Magušarjevi hiši sredi starega dela Krope, kjer sta imela najemniško stanovanje, so se jima rodili trije otroci, najmlajši pa kasneje, ko so že živeli v stanovanjskem bloku v novem naselju.

»Mama je bila zelo dobra gospodinja, razgledana; doma zelo stroga, v družbi pa izredno zabavna. Vedno je bila polna energije, ne vem, ali je bila sploh kdaj bolna. Še tako nerazpoloženo druščino je znala spraviti na noge. Imela je ogromno poznanih ljudi in prijateljic po vsej Sloveniji. Njeno praznovanje rojstnega dne se je začelo z godom in nadaljevalo do rojstnega dne. Ko še ni bilo telefonov, je poštar kar naprej nosil telegramska voščila, ko pa smo imeli telefon, je bilo doma kot v telefonski centrali. Ata se je vedno rad pošalil, da je mama bolj slavna kot Jovanka Broz.«

Krepko čez sedemdeset let je bila že stara, ko se je odpravila tudi na Triglav, pri osemdesetih na Kredarico, pri skoraj devetdesetih pa se je iz domače Krope še sama odpravila peš na romanje na Brezje.

Še v visoki starosti je imela svoj vrtiček, reševala je križanke in gospodinjila, delala rezance in pletla nogavice ... Zadnji dve leti in pol pa je v Domu dr. Benedika. Čas ji krajšajo televizija, pogled skozi okno na Karavanke in vsi, ki jo redno obiskujejo.

»Je še zelo bistra, le kratkoročni spomin ji je začel pešati,« še pove hči. »S seboj v dom je odnesla kup albumov, ki jih je vsa leta skrbno urejala, tako zase kot za vse nas, otroke. Tudi vso svojo najpomembnejšo pošto ima shranjeno. Kamorkoli se je selila, je s seboj jemala vrečo s pošto. Ko smo že stanovali na Sotočju, se spomnim, da smo otroci prišli iz šole, ata pa iz službe in smo jo dobili, ko je sedala na terasi, pred seboj pa imelo celo vrečo pisem in razglednic in jih prebirala. To je bil tudi edini dan, ko je pozabila na uro in nam (še) ni skuhala kosila.«