Z one strani

»Začeli bomo z izgubo. Izhajali bomo iz tega, da je šlo mišjemu ljudstvu nekoč veliko bolje. Kaj to pomeni, je zdaj težko reči – najverjetneje zgolj to, da je bilo to ljudstvo nekoč eno izmed mnogih in da se od drugih ni ločevalo ne po dobrem ne po slabem glasu, da ni imelo kakšnih posebnih razlogov, zaradi katerih bi menilo, da na sebi nosi kakšen poseben pečat, da ni takšno kot vsi, in prav ta neopaznost je, če dobro pomisliš, dar usode, ki ga na svoji poti ne gre izgubiti. In kot dobro vedo tisti, ki jih je ta pečat kdaj zatrl, morda celo zmečkal, ni nič razveseljivega v tem, da si izjema, o kateri pripovedujejo pravljice in pišejo kronike – da si del skupne tragične zgodovine, ki te nenehno sili v to, da lastno življenje primerja z zgodovinskim obstojem nekega kolektiva, ki mu neprestano rastejo novi repi in zobki, kolektiva, s katerim si neločljivo povezan – kot da bi bil del pradavne živali, večglave, podobne zmaju, a ki je veliko manj zmožna poskrbeti zase kot pa zmaj. Naj se še tako ženeš, si še tako prizadevaš, da bi se oddaljil od skupnega imenovalca, bodo o tebi razmišljali kot o delu celote, o predstavnici množice, in če si boš dovolila kakšen eksces, obstaja velika verjetnost, da bo prešel v zgodovino kot vedenje, tipično za takšne, kot si ti, kot nekakšna vrstna značilnost, ki bo zunanjemu opazovalcu omogočala priti do nujnih sklepov, od katerih bo, če bo prišlo do soočenja, odvisno preživetje – tvoje, tvojih potomcev in vseh tebi podobnih. Zato ne čudi, da sta za mišje ljudstvo, za vekomaj prestrašeno ter pripravljeno na samozaščito in samožrtvovanje, značilna tudi visok, tako rekoč moralen duh ter nizka toleranca do tistih svojih predstavnikov, ki ne živijo po pravilih, ki mislijo, da so se časi spremenili, da je nevarnost mimo in da lahko živijo, kakor se jim zahoče, ne da bi ob tem razmišljali o skupni varnosti. Prav tako ne čudi to, da se – kot bo bralec izvedel na koncu zgodbe Franza Kafke o pevki Jožefini – mišja družba odpoveduje zapisovanju svoje lastne zgodovine.« (str. 125–126)

Gornji odlomek je iz enega od desetih esejev v tej knjigi. Napisala jih je ruska književnica Marija Stepanova, rojena 1972 v Moskvi, zdaj živi v Nemčiji. Je avtorica 12 pesniških zbirk in številnih esejev. »Zrak je gost od prisotnosti tistih, ki so bili tu pred nami: rada bi, da bralec začuti njihovo prisotnost.« In tako začutimo prisotnost osebnosti, o katerih piše. In to so W. G. Sebald, Marina Cvetajeva, Susan Sontag, Martha Gellhorn in drugi. Branje za književne sladokusce.