Vedno je delala s strastjo

Kamničanka Darinka Klemenc, prejemnica priznanja za življenjsko delo Angele Boškin, je svoje življenje posvetila zdravstveni negi ter njenemu razvoju. Njena karierna pot je pot do ljudi, do pacientov in do boljšega položaja zdravstvene in babiške nege.

Kamnik – Čeprav je dvajset let delala v neposrednem kliničnem okolju na Urološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, se je njena pot pravzaprav začela v domačem Kamniku. »Prvo leto sem delala v ZUIM, zdaj CIRIUS Kamnik, in tudi to leto mi je bilo zelo bogato, zelo zanimivo. Imela sem priložnosti spoznati ljudi z drugačnostjo in to se človeka kar dotakne, tega ne pozabiš nikoli,« je v uvodu pojasnila. Na Urološki kliniki se je prvič začela srečavati s pacientovimi pravicami, z umiranjem, dostojanstvom in varovanjem podatkov, kasneje po izobraževanju enterostomalne terapije v Londonu pa se je posvečala ustanovitvi strokovne sekcije na tem področju. »Začetkov se res spominjam kot zelo lepih, delali smo z enim zanosom, odnosi so bili precej drugačni, bilo je več kolegialnosti, več pomoči, več komunikacije in tudi druženja izven delovnega časa. Skratka kolegialnost, za katero pa se bojim, da počasi izzveneva. Delali smo s strastjo, nikoli nisi pogledal na uro in čakal, kdaj bo konec službe.«

Razširjali glas o stroki

Stopila je v kar nekaj vlog, med drugim je v času predsedovanja Društvu medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana društvo potrojilo članstvo, uvedlo društvena priznanja srebrne znake ter razvilo svojo vizijo ter vrednote. »Z veseljem se spominjam razvoja društva. Uvedli smo cel kup stvari, ki so jih potem uvedla tudi druga regijska stanovska društva, kar je super. Trudili smo se razširjati dober glas o stroki, bili smo nekakšna skupina zanesenjakov.« Dva mandata je vodila tudi stanovsko organizacijo Zbornico zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezo strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Kot je povedala Darinka Klemenc, tudi aktivna članica Društva Srebrna nit – Združenje za dostojno starost, so v skoraj stotih letih organizacije zaposlenih v zdravstveni negi ključni cilji ostali nespremenjeni. »Ne da se ni nič spremenilo, ampak neke stvari so še danes aktualne. Nobena stvar, ki jo dosežeš, ni sama po sebi samoumevna in ni dokončna, če je ne čuvaš. Pa naj bodo to pravica ženske do reproduktivnega zdravja, preventivni programi, ki so sila dragoceni, karkoli. Verjamem, da sem imela okoli sebe izjemno dobre ljudi, imela sem morda celo srečo, da so me obkrožali ljudje, s katerimi smo dobro sodelovali in sledili drug drugemu.«

Nekaj se bo moralo spremeniti

Kot je dejala, je vsekakor ena največjih rak ran za stroko to, da medicinske sestre in babice še vedno nimajo svojega zakona. »To pa je res katastrofa, državo bi moralo skrbeti. Za vse mogoče branže in stvari, za živali in rastline imamo zakone, vsi imajo svoje zakone, medicinske sestre pa so pravi fenomen brez svoje zakonodaje,« je povedala in dodala, da se bo nekaj moralo spremeniti, da je zakon nujno potreben, saj bo izboljšal položaj medicinskih sester in babic, jim podelil pravni status, dorekel druge stvari in morda celo spodbudil mlade, da se odločijo za ta poklic. Pomanjkanje kadra zdravstvene nege je namreč označila kot izjemen problem, ne le pri nas, po vsej Evropi. »Zanimanja za te poklice ni več toliko, kar je izjemno skrb vzbujajoče. Poklici niso atraktivni, podplačani, nekateri jih celo gledajo skozi stereotipna očala,« je dejala in opozorila na pomen medgeneracijskega sodelovanja na delovnih mestih, saj družba le tako lahko uspe in se razvija. Čeprav je njenih dosežkov preveč, da bi lahko vse naštevali, sama poudarja, da ji brez podpore družine vsekakor ne bi uspelo. »Neprecenljivo je, da ko se po celem dnevu ali tednu odsotnosti vrneš domov, te nekdo čaka, te posluša in razume, čeprav je to včasih nepredstavljivo.«