Dediščina barona Jožefa Schwegla

Letos septembra bo minilo 110 let od smrti barona Jožefa Schwegla, ki se je uveljavil kot diplomat, politik, gospodarstvenik, pisatelj in pesnik. O njegovem življenju in delu smo se pogovarjali z Majdo Potočnik, ki je po srečanju z abrahamom uspešno zaključila študij na Fakulteti za slovenske in mednarodne študije. Njena raziskovalna diplomska naloga z naslovom Jožef baron Schwegel v deželi Kranjski je nastala pod mentorstvom profesorice dr. Ines Vodopivec.

Čeprav v mladosti ni zaključila šolanja na Filozofski fakulteti, se je Majda Potočnik z Bleda v zrelejših letih znova navdušila nad izobraževanjem. Vpisala se je na študijski program o razvoju slovenske identitete, ki ga je leta 2018 ponudila Fakulteta za slovenske in mednarodne študije v okviru Nove univerze. Kot pravi, so jih profesorji usmerjali in spodbujali k raziskovanju domačega okolja ter k opazovanju stavb, oseb, obeležij in drugih znamenj, mimo katerih hodijo vsak dan. V svoji diplomski nalogi je zato predstavila barona Jožefa Schwegla (tudi Švegel ali Žvegel), zlasti njegovo delovanje na literarnem, političnem in gospodarskem področju v deželi Kranjski. V pogovoru nam je strnila svoja raziskovanja in poglede na večkrat zamolčanega in pozabljenega »smolčka«. »Slovenci smo ekscelenco Jožefa Schwegla ozko in pretirano kritično presojali,« je v uvodu opozorila Majda Potočnik.

Uglajen in razgledan

Baron Jožef Schwegel se je rodil 29. februarja leta 1836 kmečkim staršem v Zgornjih Gorjah. S študija medicine se je preusmeril na orientalsko akademijo. Kot pravi Majda Potočnik, je govoril osem jezikov, poznal kulturno-politično življenje ožje dežele Kranjske in širše cesarske domovine. Zaposlil se je v državni službi avstrijskega cesarstva, kjer je urejal trgovinske, finančne in pogajalske posle. »Bil je uglajen v vedenju, prilagodljiv v različnih okoliščinah ter hkrati delaven, vztrajen in odgovoren. Ustvaril si je položaj, ki mu je omogočal velik vpliv v službenih in osebnih zadevah.«

V času službovanja v Egiptu, kamor je odpotoval leta 1860 na svoje prvo delovno mesto na avstrijski generalni konzulat, je Schwegel organiziral potovanje za cesarja Franca Jožefa in njegovo spremstvo ob odprtju Sueškega prekopa leta 1869. Kasneje je bil tudi konzul v Istanbulu in glavni sodelavec zunanjega ministra Gyula Andrássyja. Kot edini civilni član komisije za meje je sodeloval na Berlinskem mirovnem kongresu.

»Sprememba v imenovanju zunanjega ministra, vztrajanje pri svoji trgovinski strategiji in liberalnih nazorih, po katerih je tudi volil, so bili zanj usodni. Po izgubi delovnega mesta si je zadal cilj, da postane neodvisen,« je o Schweglu dejala sogovornica in dodala, da je že pri 42 letih prejel odločbo za pokojnino za 40-letno delo. »Ta čas je bil prelomen v njegovi karieri. Oznako nemškutarja, ki jo je dobil od slovenskih narodnjakov kot cesarju vdani veleposestnik, je imel do smrti in še čez. Vendar podrobna analiza pokaže pozitivne, svetle in posnemanja vredne plati. O njem so vsaj nekaj vrstic simpatije, strahospoštovanja in občudovanja zapisali vsi znani Slovenci 19. stoletja,« ugotavlja Potočnikova.

Vključujoče sodelovanje

Jožef Schwegel je bil v svojem zrelem obdobju poslanec v državnem in deželnem zboru pet zaporednih mandatov. Četudi se je sprva ponudil, da kandidira na slovenski narodni listi, se je povezal z ljudmi iz kluba Ustavovernih veleposestnikov. »Klub z narodno mešanimi člani mu je bil nazorsko in programsko bližji kot nacionalni stranki. Vključil se je v prepričanju, da bo služil deželi in ji skušal pomagati h kulturnemu in gospodarskemu razvoju. Leta 1894 je prevzel predsedovanje in deloval kot idejni vodja in gonilna sila stranke,« je Schweglovo politično ozadje predstavila Potočnikova in nadaljevala: »Pred šestimi leti je Rajmund Lampreht napisal doktorsko disertacijo, ki natančno prikaže program in način sodelovanja te stranke v deželi. Ivan Hribar jo je označil za jeziček na tehtnici pri odločanju o zakonodaji, financah, šolstvu in jeziku. Izkušeni pogajalec Schwegel je namreč sklenil politično pogodbo, ki še danes preseneča in razvnema debate, in sicer dobrih 10 let trajajočo zvezo s slovenskimi liberalci.«

Kot finančnik in gospodarstvenik je združil svoje talente s poznanstvi v visokih krogih ter z ugledom, ki si ga je pridobil v državni službi. Na ta način je lahko uresničil mnoge vizionarske načrte, kot je denimo širitev železniškega prometa na Kranjskem. »S trdim delom pri projektu dolenjske železnice je dobil priznanje svojega političnega nasprotnika Franca Šukljeta, ki je dejal, da boljšega sodelavca, kot je Schwegel, ne bi mogel izbrati. Tudi Ivan Mohorič, avtor obsežne knjige o železnicah, je pohvalil njegovo odlično delo pri sklenitvi trojne pogodbe med državo, deželo in premogokopno družbo.«

Schwegel si je prislužil naziv častni občan Ljubljane, Bleda, Jesenic, Tržiča, Novega mesta, Ribnice, Kočevja, Bele Peči. »Čeprav so ga politični nasprotniki prikazovali kot nemškutarja, je ta priznanja prejel v krajih s pretežno slovenskim prebivalstvom zaradi svojega prizadevanja za gospodarski napredek in gradnjo železniških prog. Izjemi sta bili le občini Kočevje, kjer so večinoma prebivali kočevarski Nemci, in Ljubljana, kjer so mu priznanje podelili iz hvaležnosti za posredovanje po potresu. Z izrazom 'domovinska občina Bled' je izkazal pripadnost svoji ožji domovini, torej deželi Kranjski, ko se je razveselil teh priznanj,« je pojasnila.

Na cesarjev ukaz

Njegova dediščina je predstavljena v rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice, kjer je shranjenih 128 tipkanih strani s krajem in datumom: Volosca, Istrien, 10. oktober 1911. »To so njegovi spomini, biografija z naslovom Na cesarjev ukaz, ki jo je leta 2004 prevedel Franc Rozman,« je dejala Potočnikova. Spomnila je, da je Narodni muzej lani ob 150-letnici Svetovne razstave predstavil s sliko v vitrini tudi Schwegla, ki je bil eden glavnih organizatorjev tega svetovnega dogodka, zadolžen za predstavitev Orienta.

Jožef Schwegel je kot dijak in študent pisal v svojem maternem jeziku pesmi, prozo, poučne članke in urednikoval. Po besedah Potočnikove ga je navduševal Prešeren in evropska kultura, zlasti Goethe. »Leta 1858 je v časopisu Slovenski glasnik objavil Pripovedko o potopljenem zvonu, ki se vsako leto na Bledu dobro trži, ni pa znano, da jo je prvi zapisal prav Jožef Schwegel,« je navedla Potočnikova.

Nanj opominja tudi plošča, ki je v spomin na obisk cesarja Franca Jožefa na Bledu vzidana v Hotelu Toplice. »Namesto deželnega predsednika ga je organiziral in vodil Jožef Schwegel. S kočijo iz Kamnika preko Begunj, kjer si je ogledal žensko kaznilnico, se je cesar pripeljal na Bled. V slovenskem jeziku ga je pozdravil župan Anton Wester, po domače Danejev iz Zagoric. Sledil je program z ukanjem, ognjemet, kresovi na obali jezera in zibajoče lučke na več sto pletnah.«

Milijon zlatih kron

Jožef Schwegel je leta 1869 kupil Grad Grimšče s posestjo na Rečici pri Bledu za družinsko življenje in občasne goste iz prijateljskih in poslovnih krogov. Na pročelju dvorca in v cerkvi sv. Andreja je viden grb, v katerem je baron ohranil tudi spomin na pretekle lastnike. »Na njem sta zapisani dve latinski besedi: delo in povezanost. Ti dve vrednoti sta nedvomno temelj njegovega uspeha in doseženih ciljev. Del grba je viden tudi v eni izmed grobnic na Bledu,« je navedla Potočnikova.

Dodala je, da dva dragocena predmeta hranijo in občasno uporabljajo v župniji Zgornje Gorje. To je zlata monštranca s podpisom »Martin und Marija Schwegel« (Martin in Marija Schwegel) in zlati kelih z vgraviranim podpisom »Dar rodovine Schwegel«. »V Gorjah nenehno skrbijo, da njihov rojak ne bo šel v pozabo. V osnovni šoli so izdali brošuro z rodovnikom rodbine Schwegel in zapisi iz njegovega življenja ter poskrbeli, da ga pozna mlajša generacija. Občina je izdala koledar, kjer je med pomembnimi Gorjanci tudi slika barona. Predstavljen je tudi v zborniku o soteski Vintgar.«

Umrl je septembra leta 1914 na Rečici. Pokopan je v tamkajšnji cerkvi sv. Andreja, kamor je bil po drugi svetovni vojni prekopan z blejskega pokopališča. »Njegov nečak, dedič gradu Grimšče, diplomat Josip Krizostom Švegel, je za strica in botra Jožefa Schwegla uredil prekop v cerkev sv. Andreja, ki stoji v soseščini gradu. Zakaj je bil prekopan, ne vemo. Ta tema je še odprta za raziskovanje. Tudi odgovora, zakaj je nečak zažgal ves njegov arhiv, stroka še ni podala,« je dejala Potočnikova ter dodala: »Njegova oporoka kaže velikega človeka in humanista. Milijon zlatih kron in dve hiši je namenil za izplačevanje štipendij za humanistične smeri in razvoj znanosti, veliko vrednih predmetov in denarja pa Deželnemu muzeju.«

Kot je še poudarila sogovornica, je imel baron Schwegel tudi smisel za humor. Karierno napredovanje je denimo imenoval oslovska lestev. »Dejal je, da so največja nesreča avstro-ogrske monarhije Madžari. Potrdil je pregovor: Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Dokaz za to je politična pogodba, ki jo je njegova t. i. nemška stranka sklenila s slovenskimi liberalci samo zato, ker so bili slednji v sovražnem sporu s slovenskimi konservativci. In še en pregovor je potrdil: Nihče ni prerok v svojem kraju. Medtem ko doma ni bil deležen spoštovanja, ga je ministrica iz sosednje Avstrije Ursula Plassnik označila za vizionarja Evropske unije, ker se je zaradi trgovinskih poslov zavzemal in uresničeval Evropo brez meja,« je sklenila Majda Potočnik.