Na Koroško po sledeh plebiscita

Tokrat smo se odpeljali na avstrijsko Koroško, v dolino Podjuna. Valentin Kumer nam je predstavil občino Pliberk. Spoznali smo še Libeliče in izvedeli, kako so se vaščani po plebiscitu leta 1920 s svojimi izjemnimi dejanji vrnili v matično domovino.

Pot nas je vodila čez Jezerski vrh mimo Železne Kaple, Žitare vasi in Globasnice do Pliberka. Že po poti nam je Jože Košnjek povedal veliko zanimivosti o Koroški.

Pliberk

V Pliberku smo se ustavili na bližnjem parkirišču za avtobuse in sprejel nas je Valentin Kumer, domačin, ki je bil naš lokalni vodnik. Že na poti do slovenskega kulturnega doma nam je povedal marsikatero zanimivost.

Včasih je bila spodnja Koroška enotna in Pliberk je bil upravno središče tega dela. Po plebiscitu je ta del Koroške razpadel na dva dela. Vsaka stran se je potem razvijala po svoje. Zdaj, ko živimo v združeni Evropi, se prebivalci spet skušajo zbližati. Pomembno je, da zdaj na tem območju ni več odpora in sovraštva med narodi, ki živijo tu. V kulturnem domu se veliko dogaja. Prihajajo mladi, nekateri tudi iz mešanih zakonov. Mlada Podjuna, pevski zbor društva, ima cel kup mlajših članov, ki morda na začetku sploh ne znajo slovensko.

Po ogledu doma smo se sprehodili do Vrta religij, kjer so postavljeni stekleni stebri. Vsak od njih označuje veliko svetovno vero, zeleni steber judovsko, rumeni islam, oranžni budizem, rožnati hinduizem, steber modre barve pa je posvečen krščanstvu. Na drugi strani parka se odpira pogled na cerkev svetega Petra in Pavla. Okolico cerkve so preuredili leta 2009 in med tlakovce umestili 28 grbov, za vsako evropsko državo po enega. Sprehodili smo se še do glavnega trga, na katerem je vodnjak, ki upodablja vola kot simbol Pliberka. Vodnjak je zamisel koroške umetnice, kiparke Kiki Vogelnik, rojene v tem mestu, ki je mladost preživela prav v bližini vodnjaka.

Po vsem mestu smo občudovali tudi slike nemškega slikarja Wernerja Berga, ki je živel in delal v bližini Pliberka. Trenutno je najbolj aktualna razstava, katere tema je ljubezensko razmerje med umetnikom in pesnico Christine Lavant v letih od 1950 do 1955, ki se je odražalo v več sto pismih.

Za konec nas je Valentin Kumer peljal še na ogled sakralnega objekta na Libuškem polju, kjer so po drugi svetovni vojni zajeli hrvaške vojake. Ob tej priložnosti nam je povedal, kako je sam doživel dogodke po drugi svetovni vojni, ko so se mnogi narodi umikali s prostora Jugoslavije prav skozi Pliberk. Prav tu, na Libuški gmajni, so ujeli hrvaške vojake in jih razorožili.

Libeliče in plebiscit

Čez mejni prehod Holmec smo se odpeljali nazaj v Slovenijo. Obiskali smo še vas Libeliče, ki so obmejno gručasto naselje ob robu Libeliškega polja. Krajevna skupnost šteje okrog 600 prebivalcev. V letih 1920 do 1922 so se Libeličani s svojimi izjemnimi dejanji zapisali v slovensko zgodovino kot zgled narodne zavednosti in neuklonljive vztrajnosti. Prebivalci okoliških vasi so od nekdaj veljali za dobre kmetovalce, predvsem pa trdne Slovence, ki so se na plebiscitu jasno opredelili za priključitev k matični domovini. Žal pa so bili del cone A in so jih po letu 1920 priključili k Avstriji. Prebivalci Libelič so se temu uprli in niso želeli živeti v Avstriji. Njihov idejni vodja je bil župnik Anton Vogrinec, katerega spomenik smo si ogledali. Zaradi vztrajnosti krajanov so res čez dve leti Libeliče priključili takratni Jugoslaviji.

Iz tistega časa je še zanimiva zgodba, ki nam jo je povedala vodička. Ko so se krajani delili v dve državi, so si razdelili tudi skupno imetje. Tako so na primer razdelili tudi opremo gasilskega društva. Po čudnem naključju so gasilsko brizgalno odpeljali v Avstrijo, kar ni bilo pogodu vaščanom, ki so ostali na slovenski strani. Dolgo so brez uspeha prosili, naj brizgalno vrnejo – dokler se niso odločili in so jo neko noč ukradli. To je bil simboličen zaključek vroče libeliške plebiscitne pustolovščine. Brizgalna je še danes razstavljena sredi vasi in upodobljena na vaškem grbu.

Na izletu smo si lahko ogledali še kmečko zbirko, ki prikazuje tradicionalno kmečko gospodarstvo od druge polovice 18. stoletja do približno leta 1970. Ogledali smo si črno kuhinjo z mnogimi starimi kuhinjskimi pripomočki, ki je sestavni del župnišča. V zgornjih prostorih župnišča nas je navdušil plebiscitni muzej, ki živo pripoveduje o poteku dogodkov v plebiscitnem času. Naši gostje so si lahko ogledali tudi staro šolsko učilnico, ki je prav tako postavljena v župnišču.

Tisti, ki so se povzpeli malo po bregu, pa so si lahko ogledali še lepo ohranjeno cerkev svetega Martina. Ob njej je tudi kostnica, edina od treh ohranjenih na Slovenskem, v kateri so še vedno kosti. Vodička nam je povedala, da so župljani, kosti, na katere so naleteli pri kopanju groba, skrbno očistili in jih prenesli v kostnico. Izlet smo zaključili s kosilom in se za konec ustavili še na Trojanah.