Ta svet me zelo osrečuje

To je ta svet poezije, kot pravi Damjana Kaučič, ki je v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja v Tržiču predstavila svojo novo pesniško zbirko Vijolične vijuge.

Ljubezen do poezije so zlili avtorica pesniške zbirke Vijolične vijuge, domačinka in pesnica Damjana Kaučič, tržiška območna izpostava Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) in v njenem imenu vodja izpostave Anže Habjan ter gostiteljica Knjižnica dr. Toneta Pretnarja Tržič, kjer je direktorica Marinka Kenk Tomazin nedavni literarni večer pospremila z besedami: »Poezijo, se mi zdi, najprej beremo v tišini, če pa jo znamo prebrati še za druge, da jo tudi občutijo, je to še druga raven.« Prebrala je avtoričino pesem Razpoložena za dotik.

Kdo je Damjana Kaučič

»Pravi, da je pesnica, in pravijo, da je že pesnica, ki ne mara stereotipnih smernic. Po rodu je Tržičanka, nekdanja podjetnica. Njena življenjska zgodba se je v mlajših letih zatresla s tragično nesrečo takrat že moža, ki ga je izgubila v prometni nesreči, in od takrat naprej je vijugala sama s tremi sinovi ob pomoči družine. Pred nekaj leti se je preselila na Jesenice in se tam udeležila delavnice kreativnega pisanja, ki jo je organiziral JSKD. Njen prvi pesniški prvenec Svetloba v meni je bil izdan leta 2022. Damjana se je skozi to obdobje udeleževala različnih literarnih delavnic, ki sta jih pripravljala tako JSKD kot druge organizacije. Pod okriljem pesnice Barbare Korun je bila očarana nad možnostmi izpovedi, ki jih ponuja pesem,« jo je kratko opisal Anže Habjan. Svoje pesmi je objavljala tudi v različnih literarnih revijah, sodelovala na literarnih natečajih ...

Kar naenkrat je bilo vse vijolično

Zagotovo je do danes nastalo vsaj tristo njenih pesniških izpovedi. Nekatere so zbrane v letos izdani pesniški zbirki Vijolične vijuge. »Zgodilo se je lansko jesen, naenkrat je bilo vse vijolično. Opazila sem samo stvari, ki so bile vijolične barve. Okraski, blazine, posteljnina, garderoba, čevlji, torbice, vse je bilo vijolično. V pesmi, ki sem jih imela že napisane, sem vpletala nove, ki so se neverjetno lepo 'poklopile'. Ob tem sem se počutila res lepo, kraljevsko. S tega vidika je potem nastala tudi tale moja vijolična knjiga. Dobila sem koncept, kaj sploh hočem napisati,« je pojasnila Kaučičeva. In nastala je tudi pesem Vijolični vrt, ki jo je prebral Anže Habjan.

Veličastna tapiserija neba

Spremno besedo v knjigi je napisala Klarisa Jovanović, za kar ji je Damjana neizmerno hvaležna. »Pesmi v pričujoči zbirki lahko razdelimo v dva sklopa: ljubezenske pesmi se, zdaj vzradoščene zdaj resignirano otožne, vračajo v bližnjo ali oddaljeno preteklost, v že doživeto, izpolnjeno ali nepotešeno, pogosto s pridihom očitka: '... ne slišiš škržatov, ne verjameš v čarobnost kresničk ... nevšečni občutki vrejo, kipijo, prihajajo na plano ...'; v refleksivnih, in te so najdragocenejše, pa prevladujejo ekološke vsebine – narava, v svoji neizrekljivi lepoti: '... veličastna tapiserija neba ... kot blazinice mehkih mačjih tačk so se zvezde pogrezale v gosto kopreno ...', ki jo človek samopašno uničuje in hkrati reže vejo, na kateri sedi: '... kot jata ribic smo ujeti v naš mali svet  ... vsi smo bili mala sonca ...' – in boleče zavedanje o minljivosti, '... ki ni izbira ...', temveč človeška usoda. In vendar pesničin glas nikoli ne zdrsne v malodušje ...« Pesnica, ki svoje metafore ovija v vijolične odtenke, v kraljevsko barvo, ki spodbuja domišljijo, ustvarjalnost, sočutje ter vabi k premišljevanju in duhovni obnovi.

Sončeve sanje

Damjanih najljubši lik je še danes Pika Nogavička, ker »bi bila rada tako močna in pogumna, kot je bila ona, kadar mi je bilo najhuje«. Pesem o Piki Nogavički se je izpisala tudi v Vijolične vijuge. Še vedno ima rada pravljice, še vedno
ima tistega otroka v sebi in brez pravljic tudi ne bi bilo pesmi Sončeve sanje. Anže Habjan jo je spodbudil, da najde še več umetniškega navdiha in ustvarjanja. Kot je dejal, je navsezadnje ustvarjanje tisto, kar nam daje neki smisel življenja, da si kljub včasih težkim trenutkom rečemo, da je bilo vredno. »Vsaka vijuga se odvijuga slej ko prej.«

Marina Kenk Tomazin je menila, da se ravno prave pesmi v pesniški zbirki zibajo v vijolični barvi. »Čuti se, kako vsestransko in globoko občutite življenje v mnogih stvareh.« Za tržiškega župana Petra Mikliča pa je njegova sestra, pesnica Damjana, pesem izbrala kar sama, da jo prebere. Z naslovom Pospešim korak.