Dar Poljanski dolini

»Še kot osnovnošolka sem pregovorila dve sošolki, obe Mileni, da smo se neko nedeljsko popoldne s kolesi po makadamski cesti odpravile k Tavčarjevi grobnici na Visokem. Glede na naša mlada leta smo bile pravzaprav dovolj nepremišljene in drzne za tako dolgo pot. Toda takrat še ni bilo tolikšnega prometa, kot je danes! Že skoraj šestdeset let se bolj ali manj pogosto peljem z avtobusom po Poljanski dolini in še dlje. Prva štiri leta v Kranj, nato vse do danes v Ljubljano. In vsakič znova čakam na posamezne točke z enakimi mislimi in zadoščenjem; če jih zgrešim, mi je, kot da sem pozabila pozdraviti ljubo mi osebo. Čas je že, da se poklonim moji rojstni dolini z delom, ki jo zajema v celoti in sega celo čeznjo. Ta dolgoletni načrt za obravnavo tudi za slovensko kulturo pomembnih avtorjev iz Poljanske doline sem postopoma uresničevala z namenom, da bi jih predstavila v samostojni monografiji. Tako bi prišla bolj do izraza njihova lokalna profiliranost. Nalogo sem želela izpeljati v sodelovanju s škofjeloškim Muzejskim društvom, ki je od vsega zadetka opiralo svojo dejavnost prav na območje Loškega gospostva in so mi prav stiki z njim ob študiju slovenistike in etnologije odpirali oči za domačo kulturno dediščino v najširšem pomenu besede. Žal je to padlo v vodo. Da bi vendarle prispevala svoj delež v praznovanje pomembnih obletnic leta 2023, sem se v stiski obrnila na Knjižnico Ivana Tavčarja Škofja Loka. Še toliko bolj, ker nosi njegovo ime. S tem omenjena ustanova, ki opravlja pomembno kulturno dejavnost in poslanstvo na celotnem ozemlju nekdanjega Loškega gospostva in po svoji dejavnosti še edina spominja na njegov obseg …« (str. 7)

Gornje besede so prav z začetka te zajetne in dragocene knjige. V njej je avtorica zbrala svoje raziskovalne članke, nekatere že objavljene, druge napisane prav za to knjigo. Združeni v to novo celoto so dobili še večji pomen in postali dostopni širšemu bralstvu. Podnaslov knjige je: Besedna umetnost v porečju Poljanske Sore, s pogledom na Selško in zahod Sorškega polja. Posvečena je štirim jubilejem: 1050-letnici Loškega gospostva, 100. obletnici smrti Ivana Tavčarja, 10. obletnici smrti Branka Berčiča, 10. obletnici smrti Vladimirja Kavčiča. Osebno me še posebno veseli, da je naša akademikinja k celi vrsti avtorjev, ki jih je literarna zgodovina že »kanonizirala«, dodala tudi žirovskega pesnika Franca Kopača (1954–2008), prijatelja iz kroga Žirovskega občasnika. Po objavi v tej knjigi ga utegne naposled v svojo druščino sprejeti tudi slovenski parnas.