Družinska sreča

Ko sva bili še čisto majhni (3)

Porod je bil težak, zato so poklicali zdravnika. Marica, ki se je rodila prva, je bila še ne kilogram težak novorojenček. Zdravnik je menil, da ne bo preživela. Nato je ugotovil, da porod še ni končan. Tu je bil še nekdo, ki je hotel pogledati na svet. En dan so trajale mamine porodne muke, da sem lahko vdihnila zemeljski zrak. Bila sem mala štručka, a krepkejša za preživetje. Mama nam je rekla, da naju babica sploh tehtala ni. V karton je vsaki napisala po en kilogram porodne teže. Rojstni imeni sva dobili po materi in očetu.

Skrbna nega moje mame, njene gospodinjske pomočnice, očeta in mamine družine so rodili čudež.

Lepo sva napredovali. Bili sva sreča naše družine.

Mamin brat Francelj si je kupil fotoaparat, da naju je lahko slikal. Te fotografije nam povedo, kako skrbni in polni ljubezni so bili najini starši.

Najin atek – »stric«

Pred začetkom druge svetovne vojne je bil moj oče samostojni obrtnik, pečar. Ob napadu na Jugoslavijo je bil kot rezervni oficir inženircev vpoklican v vojsko. Nekje pri Ptuju so gradili pontonske mostove. Bil je med tistimi jugoslovanskimi vojaki, ki niso odvrgli orožja in odšli domov, temveč so branili svojo domovino. Nemci so jih zajeli in kot vojne ujetnike odpeljali na prisilno delo v Nemčijo. Pripovedoval nam je, kako kruti so bili Nemci do vojnih ujetnikov in kako nečloveški je bil transport ujetnikov v Nemčijo.

K sreči je bil dodeljen za delo na veliki kmetiji v bližini Hannovra. Znal je voziti traktor, zato delo v ujetništvu zanj ni bilo pretežko.

Moja mamica se je morala z nama preseliti iz graščine, ki so jo zasedli Nemci. Našla je stanovanje pri Žgajnarjevi mami v Predtrgu. Dolgo ni vedela, kaj se je zgodilo z očetom. Za božič leta 1941 je prejela pismo in paket z živili od družine, pri katerih je bil oče na prisilnem delu.

Po priključitvi Gorenjske k nemškemu rajhu leta 1942 se je vrnil iz ujetništva. Ta vrnitev je moj prvi spomin na očeta. Skozi vrata našega stanovanja je stopil visok, vitek moški, s klobukom na glavi. Mamica ga je veselo pozdravila, midve s sestrico pa sva se držali njenega krila in govorili: »Stric je prišel.« Še nekaj časa je preteklo, da sva ga pričeli klicati atek.

Po prihodu v Radovljico se je oče ponovno začel ukvarjati s pečarstvom. Hodil je po okoliških vaseh in popravljal peči in štedilnike. Pri obiskovanju teh vasi se je pogosto srečeval s partizani Jelovške čete. V Žgajnarjevi hiši sta z mamo, ki je imela že pred očetovo vrnitvijo stike s partizani, ustanovila odbor Osvobodilne fronte.