Simbol večnosti v polnem sijaju

Sveti Primož nad Kamnikom, ki leži na pobočju pod Veliko planino, je danes predvsem priljubljena izletniška točka, a z bogato in dolgo zgodovino. Pred časom so se končala obsežna restavratorska dela, s katerimi so obnovili poslikan lesen strop, ki velja za najstarejšega ohranjenega pri nas in se postavlja ob bok najlepšim primerkom te umetnosti v Srednji Evropi.

Poleg večje cerkve sv. Primoža in Felicijana ter mežnarije je nekoliko višje na platoju tudi manjša cerkev sv. Petra, ki datira v drugo polovico 15. stoletja, vzrok za njen nastanek in funkcija pa še do danes nista povsem pojasnjena. Klop pred cerkvijo, ki je nekoliko odmaknjena od vsakdanjega vrveža pohodnikov, marsikateremu planincu ponudi počitek, preden se vrne v dolino ali nadaljuje vzpon na Veliko planino. Malokdo pa ve, da se v cerkvi skriva pravi zaklad – najstarejši ohranjen poslikan lesen strop v Sloveniji. Ta je po temeljiti obnovi restavratorskega centra kranjskega zavoda za varstvo kulturne dediščine znova zaživel v polnem sijaju. Dela so trajala od leta 2017, lani pa so ga ponovno namestili na prvotno mesto.

Les posekali leta 1479

Umetnostna zgodovinarka dr. Nataša Golob je v svoji doktorski disertaciji konec osemdesetih let strop v cerkvi sv. Petra umestila v čas med letoma 1470 in 1480. Strokovnjaki z Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani pa so zdaj pred začetkom del z dendrokronološko analizo starost natančno določili. Smrekov les stropa je bil posekan leta 1479, upoštevajoč čas sušenja in domnevnih postopkov obdelave, je torej poslikava nastala v letu 1480 ali največ nekaj let kasneje.

»Danes je takšnih lesenih stropov malo ohranjenih, kar daje vtis, da so bili redkost, a ni tako. Dejstvo, da je leseni strop v cerkvi sv. Petra najstarejši ohranjen, ne pomeni, da ni bilo starejših, a večina je bila ob prenovah, še posebno v obdobju baroka, uničena ali izgubljena,« pravi mag. Maja Avguštin s kranjskega zavoda, ki je ob zaključku projekta v Samostanu Mekinje pripravila razstavo o poteku prenove in pomenu stropa. Kot je poudarila, ne gre za lokalno zgodbo, temveč za izredno pomemben strop, ki ga lahko postavimo ob bok podobnim stvaritvam srednjeveške umetnosti v Nemčiji, Avstriji, Franciji in drugod. Odlikujejo ga pretanjena risba šablon, motivna raznolikost, ki posega v zakladnico prapodob, in tehnična doslednost.

Ohranjene le malo barve

V srednjeveški cerkvi kot sežetku kozmične geografije je lesen strop poleg varovalne vloge predstavljal predvsem simbol večnosti. Poleg abstraktnih in geometrijskih vzorcev najdemo tudi vegetabilne, zoomorfne in arhitekturne motive. Za slikane lesene strope 15. stoletja so značilne barve cinober (rdeča), siena (zlati oker), bela in malahit (sivozeleni toni) in tudi na stropu v cerkvici sv. Petra so zastopane vse tri. Kot je povedal Vido Dolničar, vodja konservatorskih in restavratorskih del, je bilo ohranjene barve na stropu izredno malo, kljub temu pa jim je uspelo ugotoviti prave odtenke, tudi s pomočjo laboratorijskih analiz.

Več kot pol tisočletja stare deske so bile v slabem stanju, preraščene z mahovi, napadli so jih tudi insekti. »Deske so dolge šest metrov in so bile v tako slabem stanju, da bi se zlomile pod lastno težo, če bi jih dva držala zgolj na koncih,« je med drugim povedal Dolničar. Zato je bilo treba deske najprej zapliniti z dušikom, s čimer so odstranili vse biološke elemente, nato pa so se lotili obnove lesa in poslikav.

Dela še niso končana

Po zaključku je bilo treba obnovljeni strop še pripeljati nazaj na svoje mesto. Čeprav so se nadejali helikopterskega prevoza, so ga nazadnje opravili kar s traktorjem, deske pa so prej seveda primerno zaščitili in imobilizirali.

Obnova stropa je tako končana, dela za restavratorje pa se še ne zaključujejo. Cerkev, ki je utrpela precej poškodb zaradi vlage, se trenutno suši, iz nje so že odstranili tri oltarje, ki čakajo na celovito obnovo. Sicer pa je obnove potrebna tudi cerkev sv. Primoža in Felicijana. Neurje je v lanskem letu poškodovalo streho zvonika. Obsežna dela pa predstavljajo izziv tudi za investitorje, glavni je kamniška župnija, nekaj sredstev zanje namenjata tudi Občina Kamnik in država. »Veliko del je še odprtih, a je obnova velik finančni zalogaj in vseh sredstev še nimamo zagotovljenih,« je povedala Maja Avguštin.