Naša učiteljica je pa slavna

Letošnji dan državnosti je bil poseben v več pogledih. Zgodilo se je nogometno darilo Sloveniji, na predvečer praznika pa so v čast 33. rojstnega dne naše države na proslavi v Ljubljani zvenele tudi glasbene poslastice. Svoj del k čudovitemu vzdušju ponedeljkovega večera je prispevala tudi Begunjka Monika Avsenik. Z Mašo But sta zapeli Kreslinovo Nekega jutra, ko se zdani.

Prav na praznični dan državnosti sva s pevko poklepetali v Gostilni Avsenik v Begunjah. Vnukinja Slavka, hči Gregorja in sestra Saše Avsenika je v ponedeljek podelila spričevala svojim petošolcem v Osnovni šoli v Lescah, zvečer nastopila na državni proslavi, v torek pa že polna sveže energije pripovedovala o novih izzivih prihodnjih mesecev. Med njimi je 7. julija festival Melodije morja in sonca, sredi septembra pa jo čaka velika življenjska prelomnica, poroka. »Hitro se bliža in vedno manj časa je za priprave,« se zasmeji. S partnerjem, prav tako glasbenikom, Anžetom Langusom sta skupaj že šest let, zdaj bosta svoji zvezi postavila piko na i. »Videti ste še mlajši kot na fotografijah,« začnem najin pogovor. Sedemindvajsetletnica se nasmehne. »Hvala, čeprav mi tudi že malo 'trka', tridesetica se bliža in tega se zavedam. Misliš, da boš večno mlad, potem si pa kar naenkrat star trideset let.« Zase pravi, da je bolj večerni tip. »Zjutraj ne funkcioniram najbolje, zdaj ko poučujem, seveda moram zgodaj vstati. Je pa tako, da ko moraš kombinirati službo in koncertno življenje, se zaveš, da zvečer ne zmoreš več toliko, kolikor si zmogel včasih. Sploh ker se ne moreš naspati in zmanjka energije.« Tudi med tednom je zelo glasbeno aktivna, ima vaje, snemanja. »S Perpetuum Jazzile imamo vaje dvakrat na teden v Ljubljani, domov se vrnem po 23. uri. Včasih je težko združevati glasbene projekte in šolo.«

Spričevala podeljena

»Lepe občutke in spomine imam ob koncu šolskega leta,« pove Monika po tem, ko je dan prej svojim petošolcem podelila spričevala. »Vsak učitelj se srečuje z izzivi na svoji poti. Letošnji razred in starši so bili super, se pa vedno najdejo kakšne 'cvetke', ki ti malo začinijo šolsko leto. Vzgoja je zelo kompleksna stvar, v zadnjem času se mi zdi, da starši mogoče nimajo toliko časa, da bi se posvetili vzgoji. Poenostavljajo, dovolijo stvari preveč hitro, na dolgi rok se to pozna. Vse učiteljice opažamo pomanjkanje vzgoje doma nasploh. Generacije se spreminjajo, otroci pridobivajo drugačne vrednote, pri učnem delu, pri tem, kaj jih pritegne, kaj jim je zanimivo, kdaj se dolgočasijo. Na predzadnji šolski dan smo gledali film Poletje v školjki. Videla sem, kako hitro jim je padla koncentracija. Ko sem jaz hodila v osnovno šolo, smo komaj čakali, da bomo gledali kak film.« Na vprašanje, ali je stroga učiteljica, odgovori, da je treba imeti oboje: strogost in prijaznost. »Otroci potrebujejo konkretno navodilo, da vidijo, da ne smejo prestopati meja, da imajo omejitve. Tudi v življenju je tako, da si ne moreš vsega privoščiti, da obstajajo datumi za oddaje določenih reči. Že v petem razredu jim skušam dajati življenjske vrednote, ki jih bodo prenesli v prihodnja leta. Da bi ponotranjili tudi to, kako lahko žaljiva beseda povzroči veliko rano, za katero tudi beseda oprosti ni dovolj,« se zaveda učiteljica in glasbenica, ki jo je zanimiva izkušnja doletela letos v šoli v naravi na Debelem rtiču. »Poleg naše je bila v šoli v naravi še ena druga šola. Neka deklica me je prepoznala in me prišla prosit za fotografijo. Zadnji večer je prišlo še deset otrok s te šole in me prosilo za podpise. Moji učenci so opazovali dogajanje in so rekli: 'Naša učiteljica je pa slavna.' Nikoli jim nisem pokazala, da sem na neki način prepoznavna. Tista izkušnja pa je bila zanje taka, da so ugotovili, da nisem ravno čisto 'običajna' učiteljica,« se skromno nasmehne.

Spoštovanje do soljudi

Starši so petim otrokom, kolikor jih je v družini, kot pravi Monika, dali lepo popotnico glede vrednot. »Pet otrok nas je, najstarejši je Sašo, ki je star (pomisli …), ja, toliko kot naša Slovenija. Glavna vrednota, ki so nam jo dali starši, je spoštovanje, spoštovanje do soljudi,« meni. »Če imaš to privzgojeno, še veliko drugih vrednot sovpade zraven. Tudi potrpežljivost in prijaznost, skušam jih predajati naprej. Učencem in vsem, ki jih srečam.«

Dedek Slavko Avsenik

Ko je umrl njen dedek Slavko Avsenik, je bila stara 19 let. »Zadnji spomin nanj je iz časa zadnjega leta njegovega življenja, saj sem živela pri njem v času srednje šole. Zadnjih nekaj tednov sem bila res veliko pri njem, zelo sva se zbližala. To so občutki, ki se jih ne da opisati z besedami, nekaj drugačnega se vzbudi v tebi. Takrat sem ravno opravljala maturo, ob njem sem se učila. Na mini klaviaturo mi je igral svoje pesmi, meni pa se je bližal prvi javni nastop na Festivalu Avsenik. Mesec dni pred njim je umrl. Po tihem sem upala, da bo nastop dočakal. Po drugi strani pa sem šla bolj mirna na nastop, ker sem imela občutek, da me posluša in mi pošilja neko energijo.« Skuša se držati tudi nasvetov, ki ji jih je dedek dal v zvezi z udejstvovanjem v glasbenih vodah. »Rekel mi je, da moraš biti drzen, da si moraš upati, saj je vedel, da imam s samozavestjo včasih težave. Rekel je, da moraš biti 'freh'. In to, da je pomembno, da se pred nastopom sprehodiš, se umiriš, da najdeš neki mir v sebi.« Prizna, da je imela veliko tremo, ko je v ponedeljek pela na državni proslavi. »Zaveš se, da se moraš v treh minutah izkazati, kar je kar velik pritisk. Je pa res, da sem zelo kritična do sebe, želim si, da bi imela še bolj izdelan glas.«

Pesem Nedelja

Monika Avsenik sodeluje v številnih zasedbah. Je nepogrešljiv spremljevalni vokal Jana Plestenjaka, Perpetuum Jazzile je zasedba, katere članica je že dolga leta. Na koncerte, ki jih pripravljajo z bratom Sašem in očetom Gregorjem doma in v tujini, prihaja prav toliko dobre glasbe željnih oboževalcev, kot jih je hodilo na koncerte v dobi Ansambla bratov Avsenik. Izvrstno ji gre tako v narodnozabavnih vodah kot v novem, malce bolj kantri obarvanem stilu. »Našla sem se v besedilu pesmi Nedelja, ker menim, da opeva moj trenutni življenjski slog, saj ves čas nekam hitim in komaj čakam, da pride tisti dan, ko se lahko malo odpočijem.« Pa vam uspe to ob nedeljah, jo vprašam. »Ne. (smeh) Zdaj ko ne bo več šole, pa bo morda kdaj lahko to tudi nedelja.« Videospot so snemali v Preddvoru, potem so šli v Opatje selo in pa v Trst. »Veliko lokacij in veliko oblek je bilo treba zamenjati, vse v enem snemalnem dnevu,« pove. V videospotu, opazim, tudi fotografira. »Naredila sem srednjo šolo za fotografijo. Kot otrok sem bila s tega vidika malce posebna, rada sem šla na vrt poiskat kakšno živalco, rastlino. Bližnji posnetki so me zelo privlačili.«

Valovito je

Monika je do sebe zelo kritična. »Pri meni je 'valovito'. Pride trenutek, ko si rečem, da delam dobro, potem spet rečem, da bi kdo drug to naredil bolje. Bijem notranje boje, tako kot vsak človek.« Sama sebi, pravi, je največji kritik. »Prav te stvari najbolj zavirajo, ker si ne dovoliš iti naprej z nekim tokom, ampak se stalno zaviraš z nekimi kritikami. Tako da sem tako kot do učencev stroga tudi do sebe.« Pa vendar sta zagotovo oče in bodoči mož dobra kritika, jo pobaram. »Glede na to, kako dobra glasbenika sta, je prav, da mi povesta, kaj kdaj ni bilo dobro, kar je po eni strani super, za notranjo pomirjenost pa je včasih težje. (nasmeh) Bolje bi bilo vedno znova slišati, da je bilo odlično, čeprav ti pa taka pohvala veliko ne pomeni. Vse skupaj je začarani krog,« razmišlja Monika.

Festival Melodije morja in sonca

Sedmega julija bo v Avditoriju Portorož festival Melodije morja in sonca. »Na njem se bom predstavila z balado Nisem več edina. Nastopam pod številko šest in bom vesela, če bodo vaši bralci glasovali zame, če jim bo pesem všeč. Na tem odru bom nastopila prvič, zdi pa se mi, da je to za našo glasbeno sceno kar pomemben festival. Glede na tremo na državni proslavi se mi zdi, da se bodo spet pojavili metuljčki v trebuhu, ampak kljub temu upam, da bom dobro in sproščeno odpela omenjeno balado.«