Divje, adrenalinsko, s pogledom na morje

Obruč (1376 m n. m.) skozi kanjon Zala – Najvišji vrh Grobniških Alp, ki so sestavni del Dinarskega gorstva. Dvigajose v zaledju Reke in se imenujejo po Grobniškem polju in bližnjem Grobniku, ki je znan predvsem med motoristi, po stezi, kjer lahko sproščajo svoj adrenalin.

Bliža se, upajmo, dolgo, vroče in stabilno poletje, ko se velika večina ljudi odpravi na morje. Tudi številni med vami. Prepričana sem, da vas bo kar nekaj takih, ki boste dopustniške dneve preživljali na severu Kvarnerja. No, Grobniške Alpe so gorovje, ki se dviga v zaledju Reke. To je Dinarsko gorstvo, ki ga prištevamo pod Gorski kotar. Pred leti smo tukaj že obiskali atraktiven kanjon Mudna dol, tokrat pa bomo obiskali najvišji vrh pogorja Obruč, do katerega se bomo povzpeli skozi nedavno markiran kanjon Zala, ki požene kri po žilah.

Zapeljemo se skozi Ilirsko Bistrico na Hrvaško, nadaljujemo proti Reki, vozimo po obvoznici nad Reko, ki jo zapustimo na izvozu Sušak. V križišču zavijemo desno in nadaljujemo proti vasi Čavle, od tam pa proti vasi Dražice. V Dražicah peljemo skozi krožišče in nadaljujemo naravnost v kraj Podkilavac. Ob cesti nas že spremljajo markacije. Na koncu vasi je parkirišče in smerokaz za kanjon Zala, ki se začne po strugi, ob novi »škarpi« in zavije levo. Ves čas sledimo strugi in zelo hitro pridemo do starega mostička, pod katerim nadaljujemo pot. Struga je kamnita, zahteva trden korak. Struga kanjona nas pripelje do dveh manjših skalnih skokov, čez katera splezamo, že zelo hitro dosežemo tudi najvišji skalni skok, ki je zavarovan z jeklenico, a v zgornjem delu malce »visi ven« in je potrebne nekaj moči v rokah.

Sledi več krajših skokov in nato ponovno en višji skok. Pot je res atraktivna in čudovita. Sledimo strugi potoka Zala, v nekaterih tolmunih je celo nekaj vode, do mesta, kjer nas smerokaz usmeri v gozd, desno. Levo vidimo ostanke Rimskega zidu oz. Claustra Alpium Iuliarum. To področje se imenuje Sijevica. Prečimo gozd in travniška pobočja, ko dosežemo makadamsko cesto, kjer zavijemo levo. Sledimo cesti. To je tudi pot, kjer poteka Via Adriatica. Pot se začne strmeje vzpenjati po lično narejeni mulatjeri. Suhozidna gradnja je res čudovita. Hodimo skozi izrazit bukov gozd, ko se steza proti vrhu odcepi desno in postane ozka planinska pot, ki pripelje na izrazito kraški vrh, Obruč. Zakaj kraški? Zato, ker je vrh skalnat, z izrazitimi škrapljami, ki nas bodo spremljale tudi dobršen del sestopne poti proti Domu Hahlić. Z vrha Obruča je lep razgled na otoke severnega Jadrana, Kvarnerski zaliv in goro Učko na istrskem polotoku. Če se ozremo v krogu 360 stopinj, se nam pokaže tudi izjemno zelena notranjost proti osrčju Gorskega kotarja.

Z vrha sestopimo v smeri Planinskega doma Hahlić. Pot zahteva nekaj previdnosti, saj sestopamo po izrazito škrapljastem svetu, kjer se vsak neroden oz. nestabilen korak lahko konča s padcem ali odrgnino. Skale so res ostre. Ko dosežemo planinski dom, si privoščimo počitek, potem pa je pred nami do jeklenega konjička, ki nas čaka v Podkilavcu, še približno dve uri sestopa. Del poti poteka po makadamski cesti, del poti skozi gozd, strmo navzdol. Odvisno od letnega časa, ko bomo po teh poteh hodili, opazujmo tudi naravo okoli sebe, saj nam travniki lahko ponudijo pisano mavrico rož, ki bodo pravi balzam za oči in dušo.

Naj na koncu še povem, da za neizkušene v kanjonu priporočam uporabo samovarovalnega kompleta, čelada na glavi pa je obvezna oprema. Ja, glavo imamo le eno.

Nadmorska višina: 1376 m
Višinska razlika: 1100 m
Trajanje: 7 ur
Zahtevnost: 5 / 5