V Kranju je razprla krila

Marinka Poštrak, dramaturginja in dolgoletna umetniška vodja Prešernovega gledališča, je prejemnica nagrade za življenjsko delo.

Se še spomnite časa, ko ste konec devetdesetih prihajali v Kranj, v takrat morda še majhno provincialno gledališče, ki se je trudilo uveljaviti v širšem slovenskem prostoru? Pomislil sem na Prešerna, ki je »moral« v Kranj in tu ni napisal nič več pomembnega, za razliko od vas, ki ste zaznamovali tukajšnje gledališče.
Ah, seveda, se še prav dobro spomnim tistih časov, natančneje decembra 1998, ko sem nastopila delo v Prešernovem gledališču. In čeprav primerjava z našim največjim pesnikom mogoče ni najbolj na mestu zaradi njegove neprimerljive veličine, imava res nekaj skupnih točk. Tudi jaz sem napisala samo eno pesniško zbirko, prav tako kot on sem rada hodila v Starega Mayerja in še dobro, da so ga zdaj zaprli, in prav tako kot Prešeren sem preprosto »morala« v Kranj, saj moje prošnje za delo v kakšnem izmed slovenskih gledališč (in tudi v neki časopisni hiši) niso bile uslišane, potem ko mi v celjskem gledališču po sedmih letih niso več hoteli podaljšati vsakoletne pogodbe. Prekarnost je bila v gledališčih že takrat, davnega leta 1990, za dramaturge in tudi druge ustvarjalce dokaj običajna praksa in službe nam niso padale z neba, tako kot zdaj mislijo nekateri mladi ustvarjalci. Boj za delo v gledališču in preživetje je bil zelo trd in že drugič sem bila ponovno na svobodi, dokler ni prišlo povabilo takratnega direktorja Prešernovega gledališča Tomaža Kukovice. Povabilo je bilo zame (od)rešitev iz socialne stiske ter obenem izjemna priložnost, da potisnem kljun iz tesne dramaturške kletke. In razpnem krila! Pri vzletu so mi zelo pomagale izkušnje in usmeritve iz eksperimentalnega gledališča Glej kot tudi izkušnje iz nekaj letne borbe na svobodi ter nato še izkušnje iz celjskega gledališča. S prav to izkušnjo iz celjskega »gledališča z obrobja« (to oznako so mediji radi uporabljali za gledališča zunaj Ljubljane) sem bila kar dobro opremljena za soočenje s t. i. majhnim provincialnim gledališčem in njegovimi »posebnimi potrebami«. Zanimiva koincidenca, da je tak izraz za Slovence kot »narod s posebnimi potrebami« pred kratkim uporabil v enem intervjuju tudi moj sošolec z Akademije, igralec Iztok Mlakar. Očitno sva kar na podobni valovni dolžini! Ampak prav s temi »posebnimi potrebami« (zapisanimi v ustanovnem aktu) se nisem hotela obremenjevati, saj sem Prešernovo gledališče dojemala predvsem kot svoboden prostor za razmah sodobnega teatra, temelječega na delih sodobnih in klasičnih slovenskih ter svetovnih avtorjev, nikakor pa ne kot zavod, ki naj bi stregel okusu najširšega občinstva.

Moja želja je bila narediti Prešernovo gledališče konceptualno prepoznavno, estetsko sodobno, družbeno angažirano in predvsem živo gledališče, ki bo dihalo s časom in kritično ter duhovito pristopalo do kanonskih besedil tako slovenske kot tudi svetovne dramatike. In seveda spodbujalo slovensko dramatiko in jo tudi uprizarjalo, saj je bil festival Teden slovenske drame eden osrednjih temeljev našega gledališča.

Takoj ste zgrabili priložnost in trdo poprijeli za delo. Za razliko od nesrečnikov v Boju na požiralniku – zadnji premieri iztekle sezone – v režiji Jerneja Lorencija, v kateri podpisujete dramaturgijo, ki jim kljub nečloveškim naporom ne uspe, ste vi prav, nasprotno, Prešernovo gledališče zasidrali med najboljša slovenska gledališča, dokazali ste se tudi v tujini ...
Da, res sem zgrabila priložnost in si, tako kot Dihur v Boju na požiralniku po tihem, v kriznih obdobjih, ponavljala: »Boste videli, kaj bom iz te bajte napravil!« In če se zdaj ozrem nazaj, je sicer videti, da mi je uspelo pridelati precej dobrega krompirja, vendar sem se velikokrat počutila prav tako kot nesrečniki iz Boja na požiralniku. Nenehno so vznikali novi in novi »požiralniki«! Ves čas smo bili boj za uveljavitev in potrditev naših tveganih odločitev, kar je zame, ki sem bila neučakana, seveda potekalo prepočasi. Ta boj je bil najtrši prav zaradi trdno zasidranih vzorcev kulturnega centralizma in nadutosti slovenske gledališke in kritiške srenje, da se dober, vrhunski teater ne more zgoditi na »obrobju«, kot tudi po zaslugi togosti in pristranskosti večine slovenskih medijev, ki so naše gledališče dolga leta ignorirali ali omalovaževali navkljub izjemno ambiciozno zastavljenemu repertoarju, navkljub izboru najboljših režiserjev vseh generacij in celo navkljub gostovanjem in nagradam na slovenskih in mednarodnih festivalih. Predvsem tista v Argentini, Venezueli in Dominikanski republiki ter kasneje še v Solunu, Moskvi, Temišvaru, Sankt Peterburgu in New Yorku so bila zame nepozabna.

»Kot umetniška vodja je Marinka Poštrak svojemu gledališču zagotovila kvalitetni preskok, kakršnega lahko vidimo le redko,« preberemo v obrazložitvi; da vam je uspelo gledališče »profilirati kot središče kritičnega razmisleka o današnji družbi, odpiranja zamolčanih tem in nepopustljive etične drže, obenem pa prostor oblikovanja novih in drznih uprizoritvenih estetik«. Se danes zavedate poguma, ki vas je pri tem vodil?
Zelo lepo je komisija to zapisala v obrazložitvi in res sem si to želela … Čeprav takrat v bistvu nisem razmišljala o pogumu, saj se mi je zdelo samoumevno. No, takrat sem se predvsem zavedala naporov in dobivala bitke predvsem zaradi neverjetne odprtosti kranjskega občinstva, seveda pa tudi zaradi podpore ansambla. Predvsem pa me je vodila na tej poti zvestoba svojim umetniškim kriterijem in sreča, da so »moji« direktorji, predvsem Mirjam Drnovšček, z mano delili bolj ali manj podoben pogled na gledališče.

Ne dvomim, da je še posebno ob majhnem gledališkem ansamblu nekako treba skrbeti tudi za igralce, da ti napredujejo, se razvijajo, imajo možnost pokazati svojo umetniško moč. Sam vidim za še enega od uspehov v tem, da so kljub skromnim produkcijskim zmožnostim v primerjavi z večjimi gledališči v Kranj prihajali vrhunski režiserke in režiserji, in še vedno prihajajo ...
Ob tem, da sem dojemala umetniško vodstvo tudi kot svojo osebno, avtorsko izpoved oziroma podpis, sem se seveda zavedala, da ta nikakor ne bo uspešna brez vrhunskih igralcev in režiserjev, kot tudi celotne ekipe sodelavcev v Prešernovem gledališču. Zato se mi je zdelo seveda nujno, da imamo resnično najboljše igralce v ansamblu. In glede na najboljše režiserje, ki so prihajali v Kranj in obratno, nam je to uspelo. Skrb za igralski ansambel in njihov razvoj je bil zmeraj bistven pri oblikovanju koncepta repertoarja – in igralske nagrade, ki jih je bilo v tem času ogromno, so to le še potrjevale. Igralci namreč lahko rastejo in se razvijajo šele ob najboljših režiserjih, ki so tudi človeško in profesionalno dovolj zreli, da jih znajo prav voditi po zapletenih serpentinah in labirintih občutljive igralske psihe ter iz igralcev izvleči tiste registre, ki so še njim samim neznani. Zelo sem bila vesela, da mi je uspelo privabiti v naše gledališče najboljše in najzanimivejše režiserje in režiserke, ki so v slovenskem in tudi v mednarodnem prostoru kotirali najvišje. In prišli so – ne glede na skromne produkcijske pogoje – ker smo jih prepričali z zanosom, odprtostjo in profesionalnostjo.

Kaj vas po vseh teh letih najbolj navdaja s ponosom?
Najbolj me navdaja s ponosom, da sem na Prešernovo gledališče lahko ponosna. Ponosna sem, da smo kljub vsem »požiralnikom« uspeli ustvariti vrhunsko gledališče, ki daje misliti, kot so mi večkrat ob naključnih srečanjih rekli naši gledalci, ne glede na skromna finančna sredstva, ki pa se z leti naših uspehov žal niso večala!

Zadnja leta v gledališču delujete kot dramaturginja. Kako se Prešernovo gledališče vaše smeri drži danes, kam se razvija, pravzaprav – kam se razvija gledališče nasploh?
Veseli me, da direktor in umetniški vodja Jure Novak glede repertoarja vodi podobno usmeritev, kot sem jo začrtala in s katero utrjuje z uspešnimi in nagrajenimi predstavami renome našega gledališča. Če me sprašujete, kam se razvija gledališče danes, bi rekla, da je usmerjeno v zmeraj bolj dokumentarni, družbeno kritičen in avtorski teater, kar je sicer super, vendar se mi zdi, da vsaka provokativna in družbeno kritična ideja, na kateri vznikne predstava, preprosto ni dovolj za njeno vrhunskost. Potrebna je tudi virtuozna izvedba v vseh segmentih, tukaj pa marsikateri predstavi zmanjka sape.

»Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije prepoznava še vedno intenzivno ustvarjalno kondicijo Marinke Poštrak in se nadeja, da jo bo v dobro slovenskega gledališča vzdrževala še naprej.« Nam gledalcem se sliši dobro, pa vam?
Društvo gledaliških kritikov in teatrologov je bilo blagohotno in spodbudno v prepoznavanju moje »ustvarjalne kondicije«, ki pa je seveda danes na delovnem mestu dramaturginje drugačna kot na funkciji umetniškega vodenja in dramaturga hkrati in je seveda odvisna od marsičesa, med drugim od priložnosti in motivacije. Tudi meni se dobro slišijo njihove bodrilne besede in upam, da mi bo dobro kondicijo uspelo častno vzdrževati še naprej, čeprav nisem ravno športni tip.