Skupnost bogati z novimi zgodbami

Bernarda Poklukar Novak je ženska, polna svežih idej, predana mama petih otrok in žena priznanega zdravnika. Verjame v moč dobrote in poštenosti ter si nenehno prizadeva za pozitivne spremembe. Svojo energijo usmerja v ustvarjanje pogojev za kakovostno preživljanje prostega časa otrok v lokalnem okolju. Za svoj dolgoletni prispevek in nesebično delo na kulturnem, cerkvenem in družbenem področju je pred kratkim prejela plaketo Občine Gorje.

Po rodu iz Moravč, po duši iz Zgornjih Gorij, kamor se je preselila pred 17 leti, tik po poroki. Z možem Janezom Poklukarjem sta se spoznala na intenzivni enoti Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, kjer je ona opravljala študentsko delo. »Poročila sva se že po letu in pol od prvega srečanja,« se spominja Bernarda Poklukar Novak, ob tem pa je nanizala eno od številnih anekdot, ki so prepletale njeno življenje. »Preden sem spoznala Janeza, sem bila pet let v razmerju z drugim fantom. Takrat sem obiskovala glasbeno šolo in se posvečala solo petju. Moja mentorica je o njem vedela vse. Zaradi njega sem celo prenehala peti. Po letu dni sem se vrnila, a mentorici nisem omenila novega fanta, pa vendarle je takoj opazila spremembo in mi dejala: 'Vi imate pa novega fanta, saj pojete povsem drugače.'«

V hiši Janezovih staršev sta si ustvarila dom, vendar so mansardni prostori postali premajhni za njuno sedemčlansko družino. Pred tremi leti sta zato začela graditi novo hišo, v kateri bo imel vsak od petih otrok svojo sobo. »Vedela sva, da jih bo pet. Čeprav imam le enega brata, je moja mama kot rejnica poleg naju vzgojila še pet drugih otrok, zato sva odraščala v veliki družini. Tudi v moževi družini so bili trije otroci. Tako je bilo nekako samoumevno, da bova imela tudi midva številno družino.«

Ženska podpira tri vogale

Oba sta zaposlena v Splošni bolnišnici Jesenice, kjer sodelujeta v kardiološki ambulanti. Bernarda je diplomirana medicinska sestra, Janez pa specialist internist. »Če bi me danes vprašali, kaj bi rada počela v življenju, bi se verjetno odločila za lesarsko šolo, saj zelo uživam v ustvarjanju z lesom,« razmišlja Bernarda, ki je sicer sprva želela postati patronažna sestra, vendar verjame, da je bila njena odločitev pravilna, saj jo bolj privlačita diagnostika in dinamika bolnišnic.

Pri delu zakonca Poklukar jasno ločujeta poklicno in zasebno življenje. »Nazivava se sestra Bernarda in doktor Poklukar. Zgodilo se je že, da sodelavci niso vedeli, da sva poročena, dokler niso opazili enakega priimka. Čeprav ga včasih poskušam malce usmerjati pri delu, veva, kdo ima v službi glavno besedo. Doma je zgodba drugačna, tu imam glavno besedo jaz. Lahko bi jo imel tudi on, a ne pravijo brez razloga, da ženska podpira tri vogale hiše,« je z nasmehom dodala Bernarda Poklukar Novak, ki je na karierni poti vselej podpirala moža. Bil je direktor Splošne bolnišnice Jesenice in Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, ter v enem najtežjih obdobij, ko je svet zajela pandemija covida-19, minister za zdravje. »Četudi vem, da je izredno sposoben in stoodstotno verjamem vanj, me vedno znova osupne s svojo predanostjo in odličnostjo pri delu. Ko je sprejel te funkcije, sem se zavedala, da bo skrb za družino in dom večinoma na meni, saj je bil pogosto odsoten. A tako kot on podpira mene pri vseh idejah, tudi jaz vedno podpiram njega,« je poudarila.

Vedno obdana z otroki

Tisti, ki Bernarde Poklukar Novak ne poznajo dobro, pogosto mislijo, da je vzgojiteljica, saj je vedno obdana z otroki. Pred dobrim desetletjem je ustanovila otroški pevski zbor, in sicer na pobudo takratnega gorjanskega župnika. »Klavirja nisem znala igrati, a znala sem peti in animirati otroke. V današnjem času, polnem motečih dejavnikov, ki odvračajo pozornost otrok, je ta vrlina izrednega pomena,« je povedala sogovornica. Pri vodenju zbora, ki je dobil ime OtAnaBer (otroci, Ana, Bernarda), se ji je pridružila Ana Medja. Delujejo pod okriljem Kulturnega društva Gorje, kjer je Bernarda nepogrešljiv povezovalni člen.

Otroke v zboru vzgaja podobno kot svoje, v duhu samostojnosti in odgovornosti ter skozi zgodbe, ki so se ji zgodile v življenju. Vedno jim položi na srce: »Ne stori drugim tistega, česar ne želiš, da bi drugi storili tebi. Bodi pošten. Če veš, da si nekomu storil krivico, se mu opraviči. To se vselej izkaže za dobro.« Tudi njo odlikujejo odkritosrčnost, poštenost in iskrenost. »Brat mi včasih pravi, da sem jezikava. Res je, da vedno povem, kar mislim. Morda bi bilo na trenutke bolje, da bi se ugriznila v jezik, a lažje živim, če sem iskrena. Nikoli pa ne veš, ali so drugi odkriti do tebe – in to me najbolj boli. Zato rada delam z otroki, ker so vedno iskreni in nikoli zahrbtni.«

Ob tem opaža, da so današnje generacije otrok precej drugačne kot v njeni mladosti. »Spomnim se, da smo bili mi bolj plašni, poslušni in ubogljivi. Igrali smo se v gozdu, stran od ekranov. Danes so otroci zelo živahni in razigrani. Znati jih moraš zaposliti in usmerjati, pri tem pa uporabiti pravo mero strogosti, humorja, razumevanja, reda in spoštovanja. Privzgojiti jim moramo navado sledenja navodilom, saj jih hitro prevzamejo moteči dejavniki. Obenem jih ne smemo omejevati, temveč jim omogočiti, da se izrazijo in razvijajo, da sami spoznajo napake in se iz njih učijo,« je prepričana sogovornica.

Kolikor truda bodo vložili, toliko sadov bodo želi

Bernarda Poklukar Novak izhaja iz kmečke družine, kjer starši niso imeli visoke izobrazbe, zato se je morala vsega naučiti sama. Ta življenjska izkušnja jo je oblikovala in enako uči tudi svoje otroke. Verjame, da toliko truda, kot bodo njeni otroci vložili, toliko sadov bodo želi. »Jih ne razvajava, vedo, da gradimo hišo, zato se živi skromno. Kupujemo le tisto, kar res potrebujemo,« je dodala. Zaradi tega so njeni otroci zelo samostojni, in kot pravi sogovornica, si bodo morali sami utirati pot.

Najstarejša, Anamarija, še išče svojo pot, vendar ima talent za oblikovanje in umetniško izražanje ter organizacijske spretnosti. Lovro se je odločal med lesarsko in vzgojiteljsko šolo, a je izbral slednjo. »On je res animator. Oba z Anamarijo sta umetniški duši,« je dejala Bernarda. Tretja po vrsti, Neža, želi postati vzgojiteljica, Miha pa je najbolj odločen. Pravi, da bo zdravnik. Je pravi dvojnik svojega očeta, je dodala. Najmlajša Viktorija sanja o tem, da bi bila učiteljica mažoretk.

Miklavževanje, jaslice, mažoretke, nageljni

Pevski zbor pa ni edina prostočasna dejavnost, ki jo je Bernarda omogočila gorjanskim otrokom. Na enem od koncertov Godbe Gorje, katere stalna članica je in z njo občasno tudi zapoje, se je porodila ideja o mažoretkah. Na njeno pobudo se je oblikovala skupina mladih mažoretk, ki spremljajo nastope godbenikov. »Znala sem le nekaj figur, a nikoli nisem nastopala kot mažoretka. Preprosto mi je bila ta dejavnost všeč, saj združuje ples, glasbo in gibanje,« je povedala Bernarda. K sodelovanju je povabila mentorico Evito Babača, ki vodi mažoretke z veliko predanostjo.

Poklukarjeva je zaslužna za organizacijo miklavževanja, v okviru katerega namenijo darila vsem gorjanskim otrokom. S prijateljicama Špelo Torkar in Simono Bergant so zasnovale idejo o postavitvi jaslic v Poglejski cerkvi. Poleg tega je članica Krajevne organizacije Rdečega križa Gorje, v sklopu katere organizira delavnice na temo nege bolnika na domu in temeljnih postopkov oživljanja ter uporabe defibrilatorja. Aktivna je v Turističnem društvu Gorje, po novem je tudi del ekipe gorjanskih kegljačev. Redno sodeluje na povorki Jurjevega semnja, za katero je lani izdelala ogromnega zmaja in se preoblekla v kostum sv. Jurija.

Ob vsaki priložnosti si rada nadene narodno nošo. Lani je ob praznovanju 130-letnice soteske Vintgar s pomočjo Folklornega društva Bled predstavila proces oblačenja tega tradicionalnega gorenjskega oblačila. V gorjanskih krajih je obudila tudi navado metanja nageljnov. »Ko me je Anica Mulej povabila, da se pridružim povorki v narodnih nošah, sem se spomnila te navade, ki se mi je vedno zdela zelo lepa. Zato sem kupila nekaj nageljnov, da bi jih vrgli med povorko. Ob tem so me vsi začudeno gledali, češ kaj počnem. Danes so nageljni tudi gorjanska tradicija, vsako leto jih vržemo več.«

Čas je stvar organizacije

Kljub številnim dejavnostim Bernarda najde tudi čas zase. Tega ima več med poletnimi počitnicami. Poleg petja, ki je njena velika strast, rada vrtnari, kvačka, plete in ustvarja z lesom – vse to jo sprošča. Na vprašanje, kako ji uspe najti čas za vse to, odločno odgovori: »Čas je le stvar organizacije in prioritet, zato je pomembno, kako ga razporediš. Namesto družbenim omrežjem, telefonu in čenčam ga raje namenjam koristnim dejavnostim.« Ko pa jo sprašujejo, zakaj se tako trudi in vlaga toliko energije in časa, je njen odgovor še odločnejši: »Želim, da otroci odraščajo v zdravem okolju, stran od tehnologije in družbenih omrežij. Aktivno udejstvovanje vedno prinese nove in lepe zgodbe, zaradi katerih je ves trud vreden in poplačan.«

Nikoli ne zmanjka idej

Bernardi Poklukar Novak nikoli ne zmanjka idej. Te so po njenem mnenju le nekaj novega, kar še ne obstaja, a bi lahko postalo resničnost. Tako se je že podala v nov projekt, ki naj za zdaj ostane še skrivnost. Znano pa je, da bo Turistično društvo Gorje ob koncu poletnih počitnic pripravilo peko in ličkanje koruze, kar je bila ponovno Bernardina ideja. Ob robu pogovora nam je še zaupala, kaj v Gorjah pogreša: »Odprto igrišče za otroke ter gostilno in picerijo, kjer bi lahko kaj dobrega pojedli in popili. Če bi imela finančna sredstva, bi se verjetno lotila tudi tega projekta.«