Razmišljam o ...

Zdaj lahko štejemo že v desetletjih, a že vrsto njih nas družbeno omrežje, ki vedno bolj gre iz mode, spomni na to, o čem razmišljamo. V času vročih dni zagotovo o tem, da bi se odmaknili od delovnih dni nekam v senco. Če je mogoče, čim bližje morja, da bi nam lahni vetrič pihljal skozi lase. Da bi se umaknili ključnim trenutkom vsakdana, ki nemalokrat zajemajo ne nujno le pozitivne vibracije.

Pridejo pa trenutki, kot se mi je zgodil pred kratkim. Na ves glas je prepeval deklič, nekaj let jih ima, gromko, svetlo, nalezljivo. »Zakaj se ne bi imeli radi, radi, radi …« je zvenelo iz njenega grlca. Ni bilo obraza, ki mu ne bi šlo na smeh. Mamici punčke, ki je na ves glas pela, je bilo malce nerodno. A prepričana sem, da je to iskreno veselje in petje še dolgo odzvanjalo vsem, ki smo ga bili deležni v mali podeželski trgovini. Kjer se še zgodijo iskrenosti in prijazni ogovori.

Dneve za tem stojimo v gneči na ljubljanski obvoznici, vročina, utrujeni obrazi, vozniki si želijo čim prej priti do doma. Med njimi sem tudi jaz. Od nekod se mi v misli prikrade napev male punčke: »Zakaj se ne bi imeli radi, radi, radi …« Skoraj malce se nasmehnem in se v razbeljeno pločevino, ki ji ni videti konca, zazrem z drugačnim pogledom in občutji. Časa na poti do doma je dovolj, da se zamislim, kako bi bilo večkrat treba skušati delovati v smeri nenegodovanja, tudi ko se ne zgodi vse v isti minuti in po načrtu, kot si ga zastavimo. In skušati zadrž(ev)ati in umiriti impulzivne odzive, ki nam jih povzročijo po našem mnenju nepravilne reakcije sorodnikov, partnerjev, prijateljev, sodelavcev.

Dve knjigi sta v tem tednu priromali k meni. Nesojena kučma Marjana Žiberne in zapisi Antona Pavloviča Čehova o kazenski koloniji na otoku Sahalin v Sibiriji. Od odnosa do živali, ki ga Žiberna v luči življenjske izgube opisuje kot nekaj najbolj prvinsko čistega, do zapisov Čehova, ki se je že precej bolan – trpel je za jetiko – leta 1890 podal iz Moskve čez Sibirijo na konec Rusije in s tem uresničil dolgoletno skrito željo, da bi raziskal življenje kaznjencev na omenjenem otoku. »To potovanje je po besedah Čehova povzročilo vražjo spremembo v načrtih in ga pripravilo, da je znova pretehtal svoje življenje,« je zapisano v spremni besedi Sama Savnika.

Včasih je treba pretehtati življenje, včasih pa … bi se, preprosto rečeno, lahko imeli le – radi prav zares. Dokaj brezupno je razmišljati o tem, da bi vsakdo vsakogar imel rad brez pomislekov in brez kompromisov. Vsekakor pa bi bilo nadvse smiselno, da vsi, predvsem v teh dneh, ko temperature narekujejo čim manjše fizične obremenitve, skušamo soljudem nalagati tudi čim manj psihične prtljage.