Hči planin in rezbarska mojstrica

Junija so v Liznjekovi hiši v Kranjski Gori odprli razstavo o Jožefi Humar - Debevčevi Zefi, pastirici, rezbarki in vsestranski ustvarjalki z Velike planine, ki jo je občudoval tudi arhitekt Jože Plečnik.

Avtorica razstave je njena nečakinja, Kamničanka Andreja Humar Gruden, ki je o Debevčevi Zefi posnela tudi dokumentarni film in njeno življenjsko zgodbo predstavila v monografiji z naslovom Jožefa Humar - Debevčeva Zefa, pastirica in rezbarka. Trilogija razstave, knjige in filma ni nova, že pred časom so jih predstavili tudi v Kamniku, razstavo pa so med drugim spomladi gostili že v Medobčinskem muzeju Kamnik na gradu Zaprice.

Kdo je bila Debevčeva Zefa

Jožefa Humar se je rodila leta 1904 na Vodicah nad Kamnikom. Že od mladih nog je rada risala, cenila je ljudsko izročilo, veliko je tudi pisala in pesnila. Največje mojstrstvo pa je dosegla v rezbarjenju, in sicer ko je bila pastirica na Gojški planini. Pritegnil jo je namreč znameniti velikoplaninski sir trnič, še bolj pa pisave za trniče – izrezljane deščice, s katerimi še danes krasijo ta edinstveni sir. A njena ustvarjalnost se ni ustavila zgolj pri pisavah. Rezljala je tudi »kropivčke« za blagoslovljeno vodo, svečnike, ročaje za vrata in druge predmete ter krasila pirhe.

»Velikokrat sem jo opazovala pri rezbarjenju,« je ob lanski predstavitvi knjige povedala njena avtorica Andreja Humar Gruden, sicer filmska in televizijska režiserka, magistrica znanosti s področja dramaturgije ter zavzeta raziskovalka življenja in zgodovine območja Mekinj, od koder prihaja. »Deščico je nekajkrat obrnila v rokah in si jo ogledala z vseh strani. Potem je vzela svinčnik in nanjo narisala nekaj potez. Večinoma pa je preprosto vzela žepni nož, ki je bil njeno glavno rezbarsko orodje, in z neustavljivo gotovostjo zarezala prvi rez.« Ponavljanja pa ni marala, in četudi so jo kdaj domači spodbujali, naj naredi še kakšen enak »kropivček« ali pisavo, je to odločno zavrnila. Tako niti dva njena izdelka nista enaka.

Občudoval jo je tudi Plečnik

Za svoje delo je prejela več priznanj, leta 1978 pa ji je Zveza obrtnih združenj Slovenije podelila naziv mojstrice domače in umetne obrti. Sodelovala je tudi z arhitektom Vlastom Kopačem, zasluženim za ohranitev dediščine Velike planine. Ko je Kopač, sicer Plečnikov učenec, velikemu arhitektu s planine prinesel eno od Zefinih pisav, jo je ta menda odtisnil v plastelin, svojim učencem pa rekel: »Dobro si oglejte, kaj zna ta pastirica; ko boste znali toliko kot ona, boste znali veliko.«

Na pobudo Vlasta Kopača je Zefa izdelala tudi več ročajev, primežev za vrata in model za kljuko v obliki ptiča za turistično naselje na Veliki planini. A izdelkov niso nikoli uporabili, saj se je Kopač bal, da bi jih ukradli. Danes jih skupaj z nekaterimi Zefinimi pisavami hranijo v Kopačevi zbirki v kamniškem muzeju.

Zefa je veljala za modro in preudarno osebo, h kateri so se po nasvete in podporo zatekali tudi domačini in pastirji. Nikoli se ni poročila in ustvarila družine, njen dom je bil Velika planina, na kar kaže tudi njena pesem Zavetje:

Zavetje mirno, tih kotiček,
na planini ga imam.
Vesel prepevam, kakor ptiček,
dolgočasja v sebi ne poznam.
Le eno željo v srcu nosim,
da se izpolni mi, želim.
Boga dobrotnega to prosim,
da se po smrti združim z njim.
Saj sin planin, želi dobrin,
le sredi rajskih si višin.

Na njej ljubi Veliki planini je pasla do leta 1976, več kot petdeset let. Umrla je januarja 1982, njena zapuščina pa gre dalje. Delček si je lahko ogledate v Liznjekovi domačiji še do 25. avgusta.