Pomanjkljivosti zakona o psihoterapiji

V psihoterapevtskih društvih in organizacijah so prepričani, da je trenutni predlog zakona o psihoterapevtski in klinični psihoterapevtski dejavnosti slabo pripravljen. Na ministrstvu pa – ravno nasprotno – verjamejo, da zakon povečuje dostopnost, varnost, kakovost in preglednost storitev.

Ljubljana – Na nedavni tiskovni konferenci, ki jo je organiziralo več psihoterapevtskih združenj in organizacij, so zbrane organizacije (Slovensko združenje za psihoterapijo in svetovanje, Zveza organizacij pacientov ter uporabnikov zdravstvenih in socialnovarstvenih storitev Slovenije, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana in Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije) opozorile na slabosti v predlogu zakona. Poudarili so, da je nujno pripraviti strokoven in transparenten zakon, ki bo podpiral ljudi, stroko in javni zdravstveni sistem.

Miran Možina, direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda, je opozoril, da je psihoterapija samostojen poklic, predlog zakona pa neupravičeno deli psihoterapijo na klinično in neklinično. To bi zaradi pomanjkanja kadrov še povečalo uporabo zdravil in otežilo dostop do kakovostnih psihoterapevtskih storitev, kar bi poslabšalo stanje ljudi, ki si ne želijo lajšati simptomov z zdravili. »Bolje je, da smo brez zakona, kot da imamo slab zakon. Žal je bilo to veselje, da imamo končno na mizi zakon, kratko, saj ni dober,« je poudaril. Tudi Robert Cvetek z ljubljanske teološke fakultete je prepričan, da je predlog zakona problematičen. Navedel je, da zakon ne upošteva različnih nivojev pristopov in ne sledi sodobnim trendom v razvoju psihoterapije, ki zajemajo integracijo različnih pristopov. Kot je še poudaril, bi moral zakon vsebovati obvezno spremljanje učinkovitosti psihoterapevtske prakse, kar bi bil veliko večje zagotovilo kakovosti storitev.

Predlog zakona o psihoterapiji po mnenju Irene Kosovel, predsednice Slovenskega združenja za psihoterapijo in svetovanje, ni vključujoč do vseh izobraževalnih poti enako. »Zakon predvideva, da se izobraževanje za psihoterapevta izvaja na način, da lahko kandidati, ki že imajo neko univerzitetno izobrazbo, vstopijo v proces usposabljanja za psihoterapijo, ki ga izvajajo strokovna društva ali pa zasebni zavodi,« je dejala in poudarila, da mora imeti poklic psihoterapevta akademsko pot izobraževanja.

Zakon je lahko dober

Da smo resno zašli, pa je dejal generalni sekretar Zveze organizacij pacientov Gregor Cuzak ter opozoril na nesprejemljivo dolge čakalne dobe za nujno psihoterapevtsko pomoč. Prepričan je, da je mogoče iz predloga zakona pripraviti dober zakon ter da je pristojno ministrstvo s podaljšanjem javne razprave do 31. avgusta pokazalo pripravljenost na dialog. Na konferenci sta javno podporo prizadevanjem za boljši psihoterapevtski zakon izrazili tudi Anita Ogulin iz Zveze Anita Ogulin in zveze prijateljev mladine ter Slovenka leta Ana Petrič.

Ministrstvo prepričano o kakovosti zakona

Ministrstvo za zdravje je kasneje objavilo sporočilo, v katerem poudarjajo, da zakon celovito ureja področje psihoterapevtske dejavnosti in psihoterapevtskega poklica. Zapisali so, da z regulacijo psihoterapije povečujejo dostopnost, varnost, kakovost in preglednost storitev, da vzpostavljajo pogoje za akademizacijo poklica ter da pri pripravi zakonodaje sodelujejo s stroko, ki so ji vedno pripravljeni prisluhniti. Predstavniki psihoterapevtskih združenj in različnih organizacij so se na omenjen zapis že odzvali. Poudarili so, da četudi ministrstvo pušča vtis sodelovanja, ministrica ni nikoli odgovorila na njihove prošnje po sestanku, ki jih je prejela že na dan imenovanja, 10. oktobra 2023. Med drugim so navedli tudi, da predlog zakona ne upošteva akademizacije, še manj pa jo uvaja, ter da ne ureja področja psihoterapevtske dejavnosti celovito, saj ves čas ignorira dejstvo, da je psihoterapija samostojna veda in psihoterapevt samostojen poklic.