Kolenogriz nad Mlinarico

Goličica (2101 m n. m.) – Vrh z neoznačeno potjo, skrit v zavetju bližnjih orjakov. Odmaknjen, neobljuden, totalno nasprotje nekaterih vršiških vrhov. Možici so zvesti prijatelji.

Današnji vzpon nam bo po prehojeni strmini postregel z enkratnim razgledom, ki v krogu 360 stopinj ponudi resnično ogromno: Prisank, Razor, Planja, Stenar, Bovški Gamsovec, Pihavec, Triglav, Kanjavec, Visoko Špičje, Krn, Bavški Grintavec, del Loške stene, Jalovec, Mojstrovke …, če naštejem le najbolj znane. A za to veličastno panoramo se bo treba malce potruditi in ponekod imeti tudi nekaj občutka za orientacijo, saj se bomo podali na vrh, na katerega vodi le neoznačena steza, pa še ta sem in tja rahlo izgine. Razglednik se imenuje Goličica.

Zapeljemo se do 38. serpentine Vršiške ceste, kjer je opuščena cestarska postojanka. Za hišo je zapornica, mimo katere gremo dobrih 100 metrov, ko nas možic usmeri desno navzdol na stezico. Steza nas pripelje do struge potoka Mlinarica, ki jo prečimo. Kakšen je vodostaj, je malce odvisno od deževja, a v vsakem primeru smo pri prečenju previdni. Struga potoka Mlinarica višje in nižje od mesta prečenja postreže s številnimi čudovitimi tolmuni in slapiči.

Za tem se pot začne strmo vzpenjati skozi gozd. Kmalu sledi prečenje dveh grap, kjer obilno deževje spreminja pot. Previdno prečimo prvo in nato še drugo grapo ter sledimo možicem, ki nas vztrajno strmo vodijo navzgor. Pot zavija v levo, pozorni moramo biti na možice. Sledi pas bukovega gozda, ker je precej podrtega drevja. Pot nas vodi levo, strmo navzgor in obide številna podrta drevesa. Ja, če smo bili zadnjič na Goličici pred dolgimi leti, je pot danes malce drugačna. Vzpon skozi gozd je v užitek, in ko enkrat dosežemo sedlo med Goličico in Debelo pečjo, sledi najstrmejši del poti. Zavijemo levo. Pot prehode poišče med gostim ruševjem, občasno je videti, da tam, kjer je najgostejše. Strmina je res velika, saj gre pot kar direktno navzgor. Na naši desni je daleč pod nami dolina Belega potoka. Sledi nekaj okljukov po travni strmini in skozi rušje, kar nas pripelje povsem pred vršni greben. V tem vršnem delu poti so možici spet številčnejši, saj nas zagruščeno in ruševnato pobočje lahko hitro zavede, da enostavno sledimo gamsji stezici, ki se na robu prepadnega grebena končna. Opazujemo! Vzponu na greben sledi vzpon na predvrh, potem pa korak ali dva sestopa in končni vzpon na vrh, kjer nas pričaka velik možic. Vrh ponudi fenomenalen razgled, zaradi katerega hitro pozabimo na prehojeno strmino.

Goličica je pravzaprav jugozahodni greben Razorja in Planje, ki se nadaljuje v Kanceljne in Germlajt, ki se drži Goličice. V krogu 360 stopinj vidimo Prisank, Razor, Planjo, Stenar, Bovški Gamsovec, Pihavec, Kriške pode, Triglav, Kanjavec, Veliko Špičje, Plaski Vogel, Bavški Grintavec, Jalovec, Travnik, Mojstrovke … Vsaka prelita kapljica znoja je vredna užitka in miru na vrhu. Ja, na tej poti dvomim, da bomo koga srečali. Kljub preveliki obljudenosti naših gora se še najdejo kotički, ki navdajo z dušnim mirom.

Sestop poteka po poti vzpona. Sledenje poti navzdol je v vršnem delu zahtevno, zato opazujemo in se prepričajmo, ali pred seboj vidimo možica. Sledenje poti pri sestopu je lažje kot pri vzponu, saj je steza dobro vidna. Previdnost je potrebna pri prečenju grap, ki sta precej strmi, ko pa pridemo do potoka Mlinarica, ga na primernem mestu prečimo. Ne skačimo po skalah. Mokre so in spolzke. Veste, kako pravilno prečimo vodo, če moramo sezuti gojzarje? V nogavicah, zato imejte s seboj v nahrbtniku vsaj ene rezervne. Še zadnji vzpon skozi gozd in že smo na kolovozu, ki vodi do jeklenega konjička.

Nadmorska višina: 2101 m
Višinska razlika: 1060 m
Trajanje: 6–7 ur
Zahtevnost: 5 / 5