»Ta mal' gospodek«

Ko sva bili še čisto majhni (11)

Zima je prehajala v pomlad 1944. Snežne lise na poljih so že izginile in staremu atu se je nekako čudno mudilo trebiti travnike na predtrškem polju. Štirinajst dni smo hodili tja vsak dan. Včasih je stari ata vpregel voliča in peljal na lojtrniku brano in naju, drugič naju je peljala stara mama na »koreti«, včasih sva se držali tete Fani ali tete Rezke za roko in se sprehajali čez Predtrg. Nekega dne so naju posebno lepo oblekli. Povedali so nama, da greva obiskat bolnega strička in da morava biti zelo pridni. Obiskali sva družino Pavšič, ki je stanovala v hiši nasproti Koka. Gospo Pavšič sva imenovali teta Micka. Po vojni je bila kuharica v Domu igre in dela. Takrat je imela dojenčka, punčko Martino.

Vstopili sva v hišo in po stopnicah so naju odpeljali v sobo. V njej je na postelji sedel mlad gospod. Na glavi je imel klobuk. Bil je majhen. Zdelo se mi je, da je to fant in ne možak. Nič ni govoril. Rekli so nama, da zato, ker je prehlajen. Smeli sva zlesti v njegovo naročje, igrali smo se in lovili. Vedno bolj domač in znan se nama je zdel »ta mal' gospodek«, kakor sva ga klicali. Skakali sva po njem, se ga dotikali in božali. Neka sila naju je vlekla, da sva ga prijeli za klobuk in ga hoteli sneti z glave. Gospodek je tiščal klobuk proti ušesom, midve pa sva začeli trmasto jokati. V sobo je vstopila teta in naju odpeljala. Jokali sva, hoteli sva k »ta malemu gospodku«, vendar zaman. Tudi na sprehode proti Šmidovu do kapelice nismo več hodili.

Prišla je pomlad v vsem svojem razcvetu. Ko smo se z vozom kdaj peljali skozi Predtrg, sva vedno prepoznali hišo, v kateri sva se eno urico počutili, kot da bi naju imela v naročju najina mama. Zdelo se mi je, da je tisti stric dišal prav tako, kot je dišala moja mama, ki sem jo vedno nosila v spominu.

Ko sem bila večja, sem mami večkrat omenila zgodbo o »ta malem gospodku«. Povedala mi je, da je bila to ona. Na Jelovici je v partizanih zbolela, zato so jo za štirinajst dni ilegalno poslali na okrevanje k družini Pavšič, ki je sodelovala z Osvobodilno fronto. Pripovedovala mi je, kakšni so bili njeni občutki ob najinem obisku, tako da sem se zjokala kot takrat, ko sva bili še čisto majhni.

(Se nadaljuje)

Pobegnili sva iz »Kindergartna«

Ko sva s sestrico dopolnili pet let, so stari starši dobili z občine sporočilo, da morava obvezno obiskovati nemški otroški vrtec. Stara mama nama je razložila, da bova morali hoditi dopoldne v vrtec, kjer se bova igrali z drugimi otroki. Tudi sosedova Danica, najina sovrstnica, ki je stanovala v Grabnu, je morala tja. Obiskovanja vrtca se spominjam le malo. Bil mi je zelo tuj, ker nisem razumela, kaj nam je pripovedovala »Tante Kristl«. S sestrico nisva razumeli nobene nemške besede, zato sva posnemali druge otroke, ne da bi razumeli vzgojiteljičine ukaze. Sovražila sem umivanje rok, ker je v umivalnici smrdelo po lizolu. Nisem rada risala, ker nisem poznala barvic, tudi svinčnika nisem znala držati v rokah, saj doma stari starši niso imeli časa, da bi se ukvarjali z nama.

Pomlad je prehajala v poletje, zato sva midve s sestrico preživljali dneve v vrtcu vedno težje. Raje bi bili na najini plahti sredi predtrških travnikov, kot pa da sva se morali igrati in peti pesmice, ki jih nisva razumeli.