Sreda je bila dan Tadeja Pogačarja

Je galanten, kot se za zvezdnika njegovega kova spodobi, hkrati pa iskriv in igriv, kar je v njegovi naravi. V sredo so v Ljubljani in v Pogačarjevi domači Komendi pripravili sprejema ob veličastni zmagi na francoski pentlji.

Ljubljana, Komenda – Velik sprejem na Kongresnem trgu v Ljubljani, na katerem je uspehe gospoda Pogačarja, kot ga je spoštljivo večkrat poimenovala, pohvalila predsednica države Nataša Pirc Musar, je bil le uvertura v sprejem ob v njegovo čast rumeno obarvanem krožišču sredi Komende. Vas, kjer je preživljal otroška leta, ima v njegovem srcu posebno mesto. »Res me ni dosti doma, ampak vedno, ko pridem in se zapeljem čez obarvani rondo ter vidim znake, plakate, zastave na Klancu in v Komendi, sem vesel, da sem prišel. Vidim domače obraze, srečam prijatelje, sosede, znance. Hvala vsem, da se lahko počutim res doma v tem kraju, da me spodbujate, da smo v tem skupaj. Najboljši ste,« je zbrani množici na sredinem sprejemu pred občinsko stavbo v Komendi povedal Tadej Pogačar. Navijači so ga pričakali malo pred deveto uro, ko je v družbi župana in zaročenke pomahal z občinskega balkona. »Vsakič, ko gledam Tadeja, sem zares na trnih. Nekaj posebnega je bilo recimo letos videti, s kakšno lahkoto je premagal vzpon na Monte Grappo. Jaz sem prišel gor ves premočen, Tadej pa je švignil mimo, kot da sploh ne bi bilo klanca,« je spomine na Dirko po Italiji, ki jo je prav tako kot Dirko po Franciji dobil komendski as, obudil župan Jurij Kern. Pogačar je tako v sredo pobarval svoj podpis na krožnem križišču, ki so ga ob njegovi že tretji zmagi na Dirki po Franciji obarvali v rumeno. Župan mu je v spomin podaril sliko komendskega kro­žišča in navijalec ur, Pogačarja pa so presenetili tudi z velikim šampanjcem in torto velikanko.

»Ko je bil otrok, sva skupaj pobirala krompir,« mi je povedal Franjo, upokojeni poštar iz Komende, ko smo na hribčku nad trgom pred občinsko stavbo v Komendi čakali na prihod Tadeja Pogačarja. Spominja se ga kot preprostega in navihanega fantiča. Na sprejemu v Komendi se je sicer trlo Pogačarjevih navijačev vseh generacij. Skupinica otrok iz Mengša ga je prav tako nestrpno pričakovala. »Vse tekme sem gledal, najbolj mi je všeč, ko zmaguje. Tudi sam že dve leti treniram kolesarjenje,« je povedal Maks. »Jaz še ne treniram, ampak me je že prijelo, da bi začel, ko gledamo Tadeja. Ker je car, pa prijazen in zabaven je, veliko se heca. Všeč mi je bilo, ko se je na začetku Dirke po Franciji vozil po zadnjem kolesu in ko je v eni izmed etap z vodo poškropil Urško (Žigart, svojo zaročenko, op. a.),« sta nadaljevala Jan in Nina, Maksova prijatelja iz Mengša.

Množica navijačev

Razgled s hribčka nad trgom na zbrano množico navijačev je bil veličasten. Vse generacije so težko pričakovale kolesarskega junaka, slovenske zastave so vihrale, med njimi je bilo tudi nekaj italijanskih, francoskih in hrvaških. Tudi priljubljenega komendskega župnika Cristiana Balinta smo opazili med tistimi, ki so prišli pozdravit Pogačarjeve uspehe. Slovensko zastavo je ponosno dvigal Matjaž iz Ljubljane. »Letos sem Dirko po Franciji vsak dan spremljal po televiziji, lani pa sem tudi v živo gledal etapo, ki je potekala blizu Chamonixa. Ker sem bil včasih kolesar, mi Tadejevi uspehi zares veliko pomenijo, saj vem, koliko je treba garati, da kaj takega osvojiš. Zamudil sem današnji sprejem v Ljubljani, zato sem se pripeljal v Komendo. Sem ga pa že videl danes v Tacnu, ko je s Pogi Teamom kolesaril na sprejem na Kongresni trg,« je dejal. Tudi Tanja in Lucija iz Ljubljane ter Andreja in Borut z Vikrč so lani spremljali etapo pod Mont Blancom. »Prišli smo pozdravit Pogija po vseh zmagah. Super je bilo lani spremljati tudi etapo v živo, pripeljal se je mimo – in šc, pa ga že ni bilo več.«

Kdor čaka, dočaka

Pogačarja so navijači malo pred deveto uro naposled dočakali. Ko je stopil na govorniški oder, ni mogel skriti navdušenja. »Koliko vas je ... Hvala vsem, ki ste prišli, carji ste,« je nagovoril zbrane. Na vprašanje, kako utrujen je bil prvi dan po koncu Dirke po Franciji, je priznal, da je bila letos dirka res naporna. »Zadnji dan ni bilo paradne vožnje po Elizejskih poljanah, ampak kronometer, treba je bilo stisniti in biti osredotočen do konca. V ponedeljek sem bil zares izmozgan.« Najbolj mu je v spominu ostala etapa na prelaz Galibier. »Etapa je potekala na prehodu iz Italije v Francijo, na njej je bilo zares ogromno slovenskih navijačev, ker je le potekala najbliže Sloveniji. Je bila pa to tudi moja prva zmaga na letošnji dirki, tudi ena najlepših.« Med tistimi, ki so spremljali dirko, je bilo veliko tudi pogovorov o tem, ali bi lahko prepustil etapno zmago, ki se je na eni od etap obetala Dancu Jonasu Vingegaardu. »Jonasu ne, za zdaj še nisva v takih odnosih, da bi mu prepustil zmago, mogoče čez nekaj let, a za zdaj ne,« je bil odločen Pogačar. Pa ima sploh kdo drug možnosti za zmago, glede na to, da je Pogačar, tudi po mnenju športnega direktorja ekipe UAE Team Emirates Andreja Hauptmana, za dva razreda boljši od vseh? »Zdaj ko ne grem na olimpijske igre, ima konkurenca vse možnosti,« se je zasmejal Pogačar. Lepe spomine ima tudi na domačo komendsko kolesarsko dirko. »Sicer moja čisto prva dirka, ravno danes sva z Urško šla mimo, je bila na Trsteniku. Spominjam pa se prve dirke v Komendi, ko sem začenjal dirkati pri juniorjih. Noro je bilo. Kako sem bil živčen, ker gre v bistvu 'kmenska' dirka mimo domače hiše. Sem že zjutraj skozi okno gledal amatersko dirko, ki je potekala pred juniorji, in sem bil res noro vzhičen, da bom lahko startal na 'kmenski' dirki.«