Biti del Siddharte čutim kot odgovornost in izziv

Na mesto legendarnega klaviaturista Tomaža Okrogliča v prav tako legendarni skupini Siddharta je pred nedavnim stopil Nejc Škofic, ki ima kljub svoji mladosti za seboj ogromno izkušenj iz različnih glasbenih spektrov. Kljub več kot tisoč nastopom na malih in velikih odrih, v družbi najrazličnejših glasbenikov, Škofic priključitev instituciji s tridesetletno zgodovino čuti kot svojevrstno odgovornost, tudi izziv. »Ob tej priložnosti bi najprej rad izkazal spoštovanje dolgoletnemu klaviaturistu Siddharte Tomažu. Njegov prispevek k zvočni sliki je bil zares velikega pomena. Od tu izhaja prvi izziv moje vloge, ki je, da ta stroj, kolikor se da, nemoteno teče dalje. Kar je dobro, je dobro, ali kot bi rekli angleško govoreči: If it ain't broken, don't fix it. Ko so temelji postavljeni, lahko nato dodajam vse več lastnega izraza, razvijam ideje in jih seveda poskusim povezati z idejami ostalih članov, če ne pač nimajo nobenega smisla. Tako pridemo do aktualnega izziva, ta je stvaritev novega glasbenega materiala.«

Pravi, da je skupino Siddharta vedno videl kot unikat, kot romantično zgodbo o uspehu. Spominja se, kako jo je kot devetletni deček leta 2003 gledal na stadionu za Bežigradom, in da bo čez toliko let del nje, si nikoli ni zamišljal, niti ni pričakoval vabila. »Posledično sem potreboval dan ali dva za razmislek,« prizna. Odločitev se je izkazala za pravilno. Po dveh letih skupnih izkušenj je novembra lani tudi uradno postal njihov novi član. »Težko bi si želel boljše družbe, povsem nesebično so me sprejeli.« Prizna, da je imel ob prvih nastopih občutek, da so mu čevlji nekoliko preveliki, a z vsakim koncertom mu je bilo bolj udobno in danes na odru vse bolj uživa. Ob tem še poudari, da je za tem, da glasbenik na odru lahko uživa, ogromno trdega dela. »Ta nova vloga za izvedbo potrebuje več časovnega vložka kot katerakoli vloga poprej.«

Ulica je bila dobra šola

Kdo je Nejc Škofic? Klaviaturist, pianist, hobi kitarist, dejaven v gledališču, nekoč tudi v filmu, pedagog. V rosnih letih – ko je dopoldneve preživljal z varuško – je prvič stopil v stik s klavirjem in pokazal zanimanje za glasbo. Starša sta to prepoznala in ga v celoti podprla. Po pobegu iz Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani je magistriral na Deželnem konservatoriju v Celovcu (ki je bil tedaj še Zasebna univerza Gustav Mahler za glasbo v Celovcu).

Ob klavirju ga je vedno vlekla tudi kitara. Že kot srednješolec se je občasno s kitaro v roki podal na Čopovo in na ta čas ima lepe spomine. »Všeč mi je bilo, če sem kakšen evro zaslužil, pa fino je opazovati ljudi, ki hodijo mimo, vsak s svojo zgodbo. Ulica je absolutno dobra šola, malo poguma pa potrebuješ, da greš in začneš …« V njegovi vihravi najstniški glavi je bila formalna izobrazba postranska. »Jaz sem samo hotel biti najboljši kitarist na svetu,« pripoveduje v smehu. Danes je hvaležen staršem, da so ga podpirali na glasbeni poti.

Obstajata dve vrsti glasbe

Med študijem je Škofic verjel, da bo moral na neki točki zavestno izbrati med dvema instrumentoma in se tudi žanrsko opredeliti, a mu tega v resnici nikoli ni bilo treba. »Nekdo je izjavil, da obstajata dve vrsti glasbe – dobra glasba in tista druga. Čar je, da si dobro glasbo vsak posameznik predstavlja po svoje. Lepo pa je imeti nekaj malega širine in se dotakniti različnih glasbenih stilov.« Kot stalnega člana ga med drugim lahko slišimo tudi v ansamblu Janeza Bončine - Benča ter v sodelovanju z gansko zvezdnico Wiyaalo, s katero štirje slovenski glasbeniki tvorijo zasedbo Wiyaala & the Yagayagas. Škofic inspiracijo pridobiva z vseh vetrov – trenutno ga denimo navdihuje ameriška folk glasba, najbolj pa ga izpolni občutek po »dobrem špilu«.

Svoje znanje danes predaja mladim, ki jih na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana uči džez klavirja, hkrati se tudi sam uči od njih. Čeprav bi jim rad predal marsikateri nasvet, se zaveda, da mora vsak mlad človek sam iskati in prestopati meje, da se najde, sam ustvariti svoje izkušnje in se iz njih učiti. On je našel svoj prostor pod soncem. »Znašel sem se v nekakšnih mehurčkih, v katerih se dobro počutim, preveč za naprej pa ne razmišljam. Kot je rekel Lennon – življenje se ti zgodi med tem, ko ga načrtuješ.«